Blood Music, 2016

Leto 2016 je že mimo, mi pa še kar ne moremo nehati z nizanjem bolj ali manj pomembnih izdaj lanskega leta. Ena takšnih je tudi plošča Non Paradisi skrivnostnega princa teme GosTa. Gre namreč za konkreten vznik prav posebnega synthwave derivata, ki ga moramo, če ga želimo v celoti razumeti, nujno gledati skozi malce drugačno prizmo. Drugačno predvsem od perspektive synthwavea z začetka 21. stoletja, ko se je synthwave populariziral preko raznih filmov, predvsem pa umetnikov, kot so Kavinsky, Mitch Murder, Miami Nights 1984, Lazerhawk in tako dalje. 

Synthwave, o katerem govorimo mi, je nekoliko bolj odklonski. Čeprav mu lahko pripišemo atribute enakega tipa estetike, kot smo ga deležni pri klasični obravnavi synthwavea - glasba je navdahnjena s strani dobrih slabih grozljivk iz osemdesetih, znanstvene fantastike in cyberpunka - moramo na tej točki prišteti še tisto ključno, kar bo našemu synthwaveu dokončno zaokrožilo podobo: vseprisotnost Satana (hue hue hue).

Zdi se, da se je scena o kateri je tu govora začela vzpostavljati okoli leta 2011, njeni glavni akterji pa so trije: Carpenter Brut, Perturbator ter GosT. Kljub temu da se bolj ali manj skrivajo za svojimi umetniškimi imeni in o njih ni veliko znanega, gre po vsej verjetnosti za mladce iz Francije, ki so rojeni tam okoli začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, so med seboj v prijateljskem odnosu in v prostem času poslušajo black metal. Jasno postane, da je tisto, kar bi v osnovi moralo vplivati na njihovo estetiko, že davno preseženo. Njihove estetike ne moremo več povezovati s tisto na polju klasičnega, počasnega, medlega in cheesy synthwavea, pač pa jo moramo osmisliti s preskokom na polje dinamičnega, hitrega, odrezavega ter distopičnega. Tako kar naenkrat ni nič več nenavadnega v tem, da lahko o trojici beremo bolj ali manj samo v medijih, ki pokrivajo metal in njegove derivate, ter niti v tem, da tako Perturbator kot GosT svoje plošče izdajata pri založbi Blood Music, ki naj bi svoje aktivnosti posvečala ohranjanju ekstremne metal godbe.

Naš synthwave je tako v letu 2016 dosegel kar zanimivo mesto v svetu glasbe. Perturbator je izdal album The Uncanny Valley in MTV se je odločil za uporabo njegovega komada za glavno temo dogodka MTV Europe Music Awards 2016, GosT pa je jeseni 2016 izdal Non Paradisi, še bolj jezen in zloben album od Perturbatorjevega.

Nobeno naključje torej ni, da tako kot Perturbator tudi GosT izdaja svoje albume pri založbi Blood Music, saj ga je z njo povezal prav naš preljubi James Kent alias Perturbator. Non Paradisi je GosTov tretji album: leta 2013 je najprej v samozaložbi izdal ploščo Skull, leta 2015, takrat že pri založbi Blood Music, pa album Behemoth. 

Non Paradisi se deli na komade, ki hitro navdušijo, ter na skladbe, ki jim je za pravi učinek potrebno prisluhniti večkrat, vsekakor pa gre za ploščo, ki posameznika tako ali drugače ne pusti hladnega. Bodisi zaradi svojega črpanja vplivov iz plesne glasbe ala Justice, Tangerine Dream in tako dalje, ki te pripravijo do premikanja in temu pripadajočega segrevanja, bodisi zaradi specifičnosti energije, s katero je prežeta njegova muzika. Zdi se, da je bilo v dramaturško naracijo albuma, ki bi ga skoraj lahko poslušali tudi kot razbit DJ set, vložene precej pozornosti, saj je ob koncu poslušalec deležen občutka, da mu je bila posredovana konkretna zgodba in ne le arbitrarno predvajana glasbena vsebina. Kako le temu ne bi bilo tako, ko pa je GosT pravzaprav ustvaril glasbeno adaptacijo epa Johna Miltona »Izgubljeni raj«! To dejstvo je sicer očitno tudi po naslovih komadov, naprimer Lake of Fire, ki se tako s svojo tehnično kot tudi vsebinsko strukturo smiselno stopnjujejo glede na Miltonov opis Luciferjevega padca iz nebes in njegovega ponovnega vznika iz ognjenega jezera.

Ko ste tako združeni v peklu z ženskimi protagonistkami, kot je Hayley Stewart,  ki sicer veselo sodeluje tudi s Perturbatorjem, in nizkimi, zdistorziranimi ter mastnimi synth padi, ki proti koncu naracije samo še žagajo in sekajo po vaših prepričanjih o dobrem in zlem, na koncu nimate druge možnosti, kot da se postavite, kot bi zapisal Nietzsche, onstran Dobrega in Zlega. Če je GosTova glasba tisto, kar naj bi se predvajalo v peklu, pod Luciferjevo taktirko, potem se tukajšnja recenzentka prvič v svojem življenju znajde na mestu nekoga, ki kristjanom zavida njihovo verovanje v Boga, saj bi se na njihovem mestu smrti veselila še zaradi česa drugega kot zgolj zaradi želje po premagovanju vsega nesmiselnega v tem svetu. Diskontinuiteta bivanja, tolažba za slehernika, ki se vsakodnevno prebija mimo samega sebe.

Album izstopa tako po zvočni kot po vizualni plati. Po zvočni predvsem zato, ker je s specifičnim spojem različnih glasbenih vplivov GosT zgradil povsem svoj slog, po vizualni pa predvsem zaradi uspešnega sodelovanja z umetniki, kot sta Valenberg in Daniel Schwartz (Astronoid). Sodelovanja zaradi katerega se splača med poslušanjem tudi zastrmeti v računalniški zaslon.