GRAHAM LAMBKIN/MICHAEL PISARO: Schwarze Riesenfalter

GRAHAM LAMBKIN/MICHAEL PISARO: Schwarze Riesenfalter

Recenzija izdelka
21. 2. 2015 - 19.00

Erstwhile, 2015

 

Black butterflies crowd the midnight sky.
A beacon pierces the offshore mist with firelight.
We awaken to the flutter of bats, a passage of hawks.
An icy wind of bleached birches and synthesized snow.
Rude chorus of fragmented mouths submerged in rumor.
The king lies deposed, un-dead.

 

Tokrat predstavljamo ploščo sodelovanja med dvema velikanoma aktualnih godb, sodelovanja med britanskim zvočnim umetnikom, Grahamom Lambkinom, in Michaelom Pisarom, morda vodilnim izmed glasov sodobne radikalne kompozicije, ameriškim skladateljem, profesorjem in kitaristom, členom ključnega kolektiva Wandelweiser. Schwarze Reisenfalter je njun prvi diskografski duo. Samo dejstvo tokratnega sodelovanja najlažje mislimo kar skozi založniško izpostavo, ki je izdala ploščo – torej skozi Erstwhile (z vsemi pripetimi okoliščinami). Med drugim Erstwhile zdaj že leta vzpostavlja izredno plodno prst ravno za podobna sodelovanja in tkanje vezi smisla med morda geografsko, idejno ali kako drugače pogojeno raznolikimi načini, na katere se danes prakticirajo radikalne glasbe, če je morda prevsiljivo reči glasbe nasploh. Primerov takšne plodne prakse pri Erstwhile je pravzaprav veliko in jih tukaj ne bomo naštevali. Je pa golo dejstvo, da je v zadnjih letih ravno ta dinamika založbe naplavila določene vrhunce diskografskih ali drugačnih obdobij primerljivih muzik.

Nocojšnja plošča sodelovanja je lep primer takšne dinamike druženja z dodano vrednostjo. Oba glasbenika k zvočenju prispevata precej različni metodi, vendar je rezultat nepredvidljiva sinteza, znotraj katere se izgubi jasnost različnosti teh metod in s tem tudi smisel samostojnega normativnega mišljenja katerekoli posamične komponente.

Kot navaja Pisaro, je bilo muziciranje s plošče izvedeno na zelo intuitiven način, pri čemer je treba pripomniti, da intuitivnost tu ne cilja na nek mitski karakter improvizacije, temveč na celokupen proces, ki vključuje tako elemente kompozicije, procesa, prostega igranja in izbire prednasnetega zvočnega materiala kot tudi post festum grajenje diskografskega izdelka s pripeto konceptualno noto. Plošči je namreč pripeta pesem (kos poezije), spisana šele naknadno po muziciranju. Ta pesem v kontekstu celote plošče po eni strani deluje kot izredno učinkovito pripovedništvo, vezano na zvok (tudi naslovi komadov so namreč izvlečki te pesmi, pravtako lahko sledimo določene motivom iz pesmi paralelne zvočne elemente), a po drugi strani kot jasen post festum zaznamek programskega plastenja vsebine tudi razveljavlja preuranjeno normativno (recimo primerjalno) mišljenje vrednosti posameznih aspektov celokupnega dela in misli, koncepta, izlitega v ploščo. V tem smislu je plošča Schwarze Reisenfalter dejansko podobna učinkoviti galerijski postavitvi. Takšnega dela torej sploh ni mogoče plodno misliti razbitega na posamične komponente. To je poudarek po mojem mnenju zelo vreden izpostavitve, ker med drugim kaže tudi nesmisel pikolovskega normativnega motrenja posameznih gradnikov kakršnegakoli celovito realiziranega glasbenega dela (in obratno, kaže nesmisel zgolj kvantitativnega, statističnega kopičenja raznorodnih komponent dela v prisiljeno celoto), s tem pa usmerja k aktu poslušanja (širšega motrenja), ki bo šele sposobno zajeti vse prejšnje posameznosti, vendar znotraj ozaveščenja dejanske avtorjeve intence. Seveda ne dobesednega ozaveščenja specifične intence, temveč intence potenciala distribucije pomena, ki ga ta implicira. Zgolj naknadno naj se izvaja normativni razmislek, ki se šele tedaj sam po sebi vzpostavi kot relevanten. Tak ali analogni komentar je aplikabilen na vseh področjih zvočne, glasbene ali širše umetniške produkcije in ne zgolj na področjih eksperimentalne ali radikalne glasbe.

Schwarze Reisenfalter je plošča, ki magnetofonskemu posredovanju siceršnjega Lambkinovega dela z najdenim zvokom daje fokus, kakršnega sicer solistično ali v bolj sorodnih sodelovanjih ta težko vzdržuje. V tem smislu je plošča primerljiva z njegovim nedavnim sodelovanjem s Keithom Roweom, čeprav sta si dana zvočna svetova dveh plošč res daleč narazen. Na drugi strani sodelovanje tudi Pisara vključi na redko slišani način, saj imamo njegove tendence po zvenu in tišini možnost slišati v bolj zgoščeni in proaktivni obliki. Njegov klavir predstavlja eno od treh bistvenih plati zvoka s plošče. Doživeto, čutno počasno tonsko grajenje razprostira najbolj klasično glasbeni horizont, celo dramatičen, vendar s spektralno dimenzijo, ki jo hrani predvsem poglobljena zvočno-glasbena misel. Druga bistvena plat zvoka je terenski zajem oziroma najden zvok kot gradnik organizaciji zvokov. Najden zvok torej, katerega metodologiji uporabe se ključno bližajo tudi vsi ostali težko določljivi, a verjetno prisotni, elementi čiste elektrofonije. In tretja ključna plat je proces za muziciranjem oziroma organizacijo zvokov, ki je tu bistveno umeščen v fizično okolje in njegovo vsakdanjo, običajno, redno zvočnost, izpostavlja pa tudi prav logiki procesa integralne enostavne odločitve (recimo: dolžine petih kosov s plošče v zaporedju rišejo simetrično urejenost – prvi in zadnji ter drugi in četrti komad so si v dvojicah enaki v dolžini, kar je v najbolj logičnem smislu posledica enostavne odločitve, določitve elementarnih parametrov). Analogno prejšnjim poantam se tak proces od običajnega življenjskega sveta ne odmika na normativen način v zveličavni eter umetnosti in genialne tehnike, temveč je prizemljen, inkluziven, prav vsakdanje navdihujoč in temeljno logičen.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness