samozaložba, 2021

Ko vam zazvoni telefon in se pokaže novo mamino sporočilo, lahko to vodi v različne scenarije. Včasih vas spreleti srh, ko vas prešine misel, da je že ful predolgo niste poklicali, najhujše pa je, ko se prikaže nek stokrat viden meme iz leta 2012, ki že takrat ni bil najbolj smešen. Ali pa Facebookov algoritem prikaže očetove kregarije okoli brezzveznega posta na Medovernet, »naj ga pusti ali mu da še eno priložnost«. Kremž na polno. Včasih daje odraslost občutek, da ne glede na leta ne znamo shajati z razvijajočo se kulturo in da tudi po izpiti Abrahamovi kupici še vedno ne znamo shajati v vsak dan drugačni družbi. In nekje na meji med iskanjem boomerskih situacijskih rockerskih šusov in milenijskih nihilističnih for se giba Jure Gračner. Glasbenik, bolj znan kot kitarist bendov mariborskega okoliša, kot del zasedbe Liburoa, tudi kot član Šalamonovega Takt Ars kitarskega orkestra, je tokrat odložil kitaro in se podal na pot triol, nenavadnih medmetov in raziskovanja vzhajajočega ega. V sebi je napel vse traperske celice in rodil se je gramino, ki servira plato ANOM.

Kaj pravi ANOM? Album že na začetku ne kaže tipičnih lastnosti slovenskega traperskega trga. Beati se sicer ne razlikujejo močno od povprečnega trap komada, prisotni so klasični potriolčkani hi-hati in half-time kicki s precej melodičnimi sekcijami. Na določeno znanje o produkciji kaže dejstvo, da je izdaja v celoti samozaložena in sproducirana doma. gramino je za precej raznovrstno paleto komadov dodobra preklikal svoje priljubljeno produkcijsko orodje – od manj melodičnih, z basi napumpanih pesmi, kot je prvenec z albuma 23, pa do pop melodijic komada Lucifer, ki bi jih avtor po vseh zakonih popularne glasbe moral priključiti na reggaeton beat, a gramino ima dovolj sočutja do poslušalca, da tega ne naredi. 

Sicer na albumu ni veliko še neslišanega, z izjemo komada Ikar, ki se v vprašljivi meri dotika traperskega žanra. Tudi slog podajanja teksta je precej podoben traperskim trendom, z minimalno mero glasovne intonacije, kot da mu je repati odveč. S tonom gramino nekaj izraža. Kaj pa? Morda naveličanost nad svetom, morda hoče s kilometrskimi podočnjaki še glasovno upravičiti svoj večni zero dark thirty mode, mogoče pa ga je od vokalno izraženega navdušenja oddaljil dvoletni premor od zabavanja publike v živo. No, ni vse tako črno-belo; stvari se spremenijo, ko traper postane pevec, kakopak z uporabo efektov na vokalih. Ne manjka niti klasičnih traperskih medmetov. Ey. Točka, na kateri se gramino loči od popularnih rimopleskarjev tovrstne glasbe, pa je besedilo. Vsak komad vsebuje precej jasno sporočilo, brez prikritih insajderskih for. Komadom dajejo težo številne primerjave avtorjevega notranjega dojemanja s popkulturo, športnimi asi in ostalim precej širokim spektrom pojmov, o katerih razmišlja gramino. V besedilih se skrivajo Herro, Tyler, Cvetje v jeseni in abstraktni Kandinsky, pa kako se gramino v večnem boju za – proti cepi s predsodki in še ogromno drugega o bolj in manj aktualnih temah. 

Pa raziščimo še malo podrobneje sam kontekst albuma ANOM. Beseda je okrajšava besede »anomija«, ki si jo lahko razlagamo s teorijo anomije, družbenega stanja, v katerem zaradi razkola interesov, vere in morale razpadejo kolektivne vezi.Skozi zgodovino se je to stanje pojavljalo zaradi različnih dejavnikov. V industrijski dobi je recimo nastopilo, ko se je družba zaradi razvoja gospodarstva učinkovito znebila starih moralnih norm. Kaj pa gramino in ANOM? Njegova definicija se dotika predvsem vedno hitrejše družbe, ki jo žene kapital. Ta je danes po mnenju avtorja močnejši dejavnik od uspeha, sreče in vsesplošnega dobrega življenja. In to je danes uveljavljena metodologija, ki nas oddaljuje od splošne razsodnosti. Ajde morala, se vidimo v novi eri.

Za obstoj morale pa potrebujemo najprej posameznike. Če ste tiste vrste človek, ki se z umetniki ne zna pogovarjati zaradi celebrity crusha, če vam je gadnozapuščati udobje domačega kavča, da bi se z njimi dobili na pivu, ali pa za to preprosto nimate časa – kajti, roko na srce, kako bo anomija obstajala brez gonilne sile kapitala, in čas JE denar – ni panike. Na albumu je še vedno dobršen del komadov posvečen spoznavanju avtorja kot posameznika. Sicer na bolj novodoben način, kot so to počeli stari mački rapa: tu so tudi strahovi, Vice - čakalnica na nove šuse hormonov sreče – pa borbe s svojim egom in zavedanje, da smo najbolj kul, pa vseeno gamad.

Najlepša plat albuma je, da se energija s komadi stopnjuje in proti koncu, z zadnjimi štirimi kosi, doseže vrhunec. Najprej Role Model, ki začuda ni brezmejni izvajalčev egotrip, ki si ga avtorji tega žanra pač velikokrat, včasih tudi upravičeno privoščijo. Ravno nasprotno, zraven posvetila njegovim vzornikom je to še en šus v lastno koleno in zagotovilo, da zaradi svojih hib pač nikoli ne bo vzor. Potem pa sledi preobrat in gramino se končno loti dolgo opevanega pojma ANOM. Vrhunec albuma, ki nas z grenkim priokusom spomni na fajn fakof ekonomskih dobičkarjev izgubljene morale, brez ogledala. Ogledalo pa v zadnjem vokalnem komadu postavi še predse in prvič zares odkritosrčno pove svojo zgodbo, tokrat brez prispodob in zapletenih primerjav. Zaključi ga z največjim delom sebe, kitaro, in nas pripelje do ekstaze. V ekstazi postane Ikar in poleti. Zanimiv zaključek – gramino se je plato očitno odločil zaključiti z gotovim koncem. Smrt. Tišino – vsaj če pesem interpretiramo glede na naslov in zgodbo antičnega junaka, ki mu je sonce zaradi previsokega letenja stalilo vosek na perju, zaradi česar je padel v smrt. Album zaključi z vprašanjem »Kaj je zares pomembno?«. Res je, da je Ikar padel, ampak je v primerjavi z nekaterimi vsaj zares letel …

gramino je glede na svoj dosedanji razvoj pokazal čisto drug obraz. Poleg klasičnorockerskih kitarskih solaž se je tokrat odločil umetniško izraziti še z besedami. Po debitanskem rap izdelku vokalno sicer še ne dohaja artikulacije nekaterih izkušenejših mojstrov tega žanra, je pa pokazal, da njegov umetniški navdih seže onkraj klasičnega in ponuja še veliko prostora za oblike izražanja. Radovednost ob vprašanju, ali se gramino za večno pridružuje Slo(t)Rap svetcu ali pa bo v svojem bistvu ostal rocker, naj še nekaj časa ostane in nas spodbuja k nadaljnjemu spremljanju umetnika.