Neurot Recordings, 2023

Podžanra posthardcore in noise rock nista nikoli požela večje vidnosti na mainstream prizorišču. Četudi je kakšni zasedbi po nekem spletu okoliščin uspelo prodreti na področje pop kulture, denimo Sonic Youth, to ni nujno pomenilo tudi prodora samega žanra oziroma kaj več zanimanja zanj pri popkulturnih odjemalcih. Čeravno začetki noise rocka segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, nas tokrat ne bodo zanimale zasedbe, kot je The Velvet Underground, pač pa nas bo zanimalo obdobje noise rocka od devetdesetih let dalje, ko so se naši protagonisti že naveličali preigravanja in poslušanja hardcora.

Posthardcore, o katerem govorimo, so ustvarjale zasedbe Big Black, Slint, Shellac in Fugazi, pri čemer lahko dodamo, da je bil njegov boter producent in multiinštrumentalist Steve Albini. Žanr se je razvil iz dolgočasenja ob hardcoru in je opisan tudi kot žanr, v katerem so glasbeniki našli mnogo bolj dinamične in kompleksnejše načine za sproščanje napetosti in jeze v primerjavi z utečeno hardcore recepturo hitrih skladb, nabombanih s powerakordi in hitrim drdranjem besedil. Posthardcore ni imel svojega obdobja, tako kot so ga imeli punk, no wave ali rock in opposition, pač pa ima vseskozi, od devetdesetih let dalje, na svojem prizorišču nekaj aktivnih glasbenih zasedb, nekaj starejših, nekaj mlajših, ki še vedno presenečajo z glasbenimi stvaritvami. Gre za žanr, ki raziskuje meje medžanrskega spajanja, eksperimentacije in tesnobe posameznikovega doživljanja sveta. Med njimi so denimo zasedbe KEN Mode, Today Is The Day, Kowloon Walled City, Chat Pile, ni pa odveč, da pristavimo še zasedbo Converge, ki sodi v kategorijo hardcora, toda ker je njen kitarist Kurt Ballou sproduciral lepo število noise rock plošč, se jo že zato spodobi omeniti.

Vznik zasedbe Great Falls iz ameriškega Seattla sega v leto 2009, toda zasedba ni dosledno aktivna od takrat. Bila je namreč le eden od bendov kitarista in vokalista Demiana Johnsona ter basista Shana Mehlinga, ki sta skupaj igrala že v zasedbah Playing Enemy in Hemingway. Lahko bi rekli, da so se jima zvezde poklopile šele, ko sta v začetku leta 2023 medse sprejela bobnarja Nicka Parksa, s katerim sta najprej posnela EP Funny What Survives, kasneje pa še aktualni album – Objects Without Pain.

Objects Without Pain je plošča o razhajanju, prevpraševanju smisla in o odnosih. Je kot vlak smrti, ki se spretno giba med občutenji popolne panike in razburljive osvoboditve strahu. Album sestavlja osem skladb, ki se v dolžini med tremi in trinajstimi minutami vsaka po svoje borijo z idejo o partnerskem razhodu. Kot je značilno za posthardcore, se skladbe večinoma začenjajo počasi, potem pa se katarzično stopnjujejo do končnega izbruha. Pravzaprav so podobne strukturi paničnega napada.

Prva skladba Dragged Home Alone se denimo začne s povsem običajnim zvokom zapiranja avtomobilskih vrat, od koder vajeti v roke prevzame kitara, tej pa se pridruži vokal, ki obupano izkriči nekaj besedila. Ta obup nadgradijo šepetajoči vokali, ki zlahka simbolizirajo poplavo misli ob pretiranem premišljevanju, nakar to končno prebije ritem sekcija sikajočega bobna in obteženega basa, ki dokončno privede do katarze oziroma intenzivnega telesnega odziva.

Plošča res dobro zveni, vsak inštrumentalen del je spoliran do zadnje podrobnosti, od počasnejših do hitrih delov. Boben in bas kitara mestoma zvenita, kot da bosta izstopila iz zvočne podobe, vokalu pa res verjamemo, da se spopada z resnično stisko. Kakršnakoli podobnost z zvokom zasedbe Kowloon Walled City ni naključna, albuma ni namreč produciral nihče drug kot njen kitarist – Scott Evans.

Tudi to, da je plošča izšla pri založbi zasedbe Neurosis, Neurot Recordings, ne preseneča, kajti v polju danega žanra zagotovo izstopa. Težko bi dejali, da je kakšno leto leto posthardcora, toda če lahko rečemo, da nam vsako leto ponudi nekaj briljantnih plošč, ki jih lahko opišemo s tovrstnimi oznakami, potem je leto 2023 na področju posthardcora zagotovo bilo leto zasedbe Great Falls.