Artoffact Records, 2023

KEN Mode, winnipeška amalgamacija hrapavega nojz rocka in korovskih ritmov, je prejšnje leto plošči brezupne katarze Null napovedala sestrsko ploščo Void. Null & Void poleg besedne igre sodnega žargona brezpredmetnosti ponujata srhljivo potovanje po celovitem spektru nelagodja, obupa in osvobajajočega besa.

Plošča Void je več kot očitno izvlečena iz istega obdobja snemanja kot lanski album Null, zato nam primerjava ne uide, vendar pa nikakor ne gre za venec postanih ostankov, ki so iz tega ali onega razloga izviseli iz soja Null luči. Prej obratno, KEN mode koncept abrazivnega nelagodja nadalje gradijo z aktivno inverzijo čustvene palete, ki je jasna že iz grafične podobe plošč. Rdečekrvni demon izpod rok dolgoletnega sodelavca zasedbe, kanadskega umetnika Randyja Ortiza, ki je lani ustrahoval poslušalstvo plošče Null, se pojavi tudi na naslovnici novega albuma, toda tokrat v sivem klinu in fragmentirano izmaličen, zmagoslavni izraz rdeče jeze pa je zamenjala neskončna črnina praznine nadaljevalne etape KEN Mode. Partnerska plata je groba sol na že tako razjarjeno rano in ponuja enega najbolj temačnih, nelagodnih in sludge utrinkov zasedbe Kill Everyone Now Mode. Mizernost Void stoji v neposredni opoziciji predhodni brezglavi jezi, nelagodje pa bend utemeljuje z mantrično repeticijo besedil in ohromljenimi inštrumenti. Z njimi glasbeniki preračunljivo vlečejo top nož čez vrzel, ki jo v nas nasilno zadajo večslojni kriki in improvizirane disharmonije. 

The Shrike, prvi komad na plošči, je zadnji bojni krik prejšnje zvočne podobe. KEN Mode napadejo z enonotnim rifom, ki do konca komada ne omaga in služi kot naznanilo ciklične repeticije, h kateri stremi Void. Vseskozi se kitare disharmonično zabijajo druga v drugo, medtem ko kriki naznanjajo ciklično nočno moro razpadajoče družbe. Zagon bitke je očitno izpuhtel in poraz je že na obzorju. Prvi večji zvočni premik nas preseneti v skladbi These Wires, iz tega balasta nojzrockerskega miksa pa prvič pokukajo čiste klaviature. Besedilo pesmi je jasno in prisili tako zasedbo kot poslušalce k pozornejšemu poslušanju prej neotesane jeze. Sedemminutna agonija nas zaplete v sludgerski objem in uprizori utripajočo bolečino, v kateri se KEN Mode izgubijo s hrupnim oceanom biomehanskega trpljenja. To se brezhibno izlije v komad We're Small Enough, v katerem je agonizirani subjekt iz formule popolnoma odstranjen, zato lahko umirjeno uživamo v žametnem inštrumentalnem kosu sintetizirane klavirske sci-fi krajine, ki nas za trenutek srhljivo odstrani iz krhke teme bendove osme plošče Void.

Zatišje je, kot pri vseh albumih nelagodja, začasna iluzija, ki jo Kanadčani takoj razblinijo z zvočnim nasiljem skladbe I Cannot. Sluzasto polomljeni ritmi v komadu zaporedno dromljajo po notranjosti naše lobanje, medtem ko vokalist zlomljeno kruli kakor sraka, priklenjena na razbeljeni kamen. Konico komada zaključi neizmerno neprijeten segment polomljenih zank hrupa, ta se zlaga in kleše skupaj s kitaro in uho parajočim violončelom. Agonija tako preide iz teoretičnega v praktično, in prav ta ples med otipljivim in neotipljivim plošča Void poslušalcem celovito vbija v glavo. Jeza je lahka in razumljiva, je neposredno čustvo z jasnim vzrokom in namenom. Kar je pravzaprav zares srhljivo in kar KEN Mode tudi mojstrsko izvabijo iz poslušalca, pa je šunder občutkov.

Stilsko KEN Mode novo ploščo utrjujejo na razkrižju kopice bendov. Kanadčani plujejo od tihe razpotegnjene jeze švedskih Cult of Luna, pri čemer nekonvencionalna dolžina komadov hvaležno podaljšuje občutek trpljenja, do agresivnejše oblike alternativnega rocka v stilu Songs About Fucking in zgodnjih Deftones. Hkrati se podobno kot na plošči Success iz leta 2015 KEN Mode ponovno spogledujejo z odvodi rocka, ki pa tokrat tematsko precej bolj posrečeno držijo atmosfero. Odličen primer je nenasitna basovska linija enega boljših utrinkov s plošče Void, ki jo slišimo v komadu He Was a Good Man, He Was a Taxpayer in v kateri se v uho učrviči nalezljiv rif, spremlja pa ga drumelj, zvočno bližje šibrovskemu strelu kot tolkalu.

Void tako zaključuje najbolj potentno poglavje kanadskih kanarčkov KEN Mode, poglavje pravzaprav dvojne plošče Null & Void. Samostojno oba albuma na veliko razkazujeta ljubezen do konceptnega raziskovanja hrupne alternativne struje zasedbe, s katero so KEN Mode na sceni postali stalnica. Kolekcija šestnajstih komadov z obeh plošč nedvomno sodi v sfero napornega zvoka, toda natanko s tem naporom glasbeniki poslušalcu predstavijo tegobno izkušnjo, ki ji brez dvoma sledi nekakšna unikatna katarza. Resnična globina umetniškega izraza izhaja iz skupnega zaužitja obeh albumov, ki eksperimentalno agonijo brezbrižne jeze ukrotita s počasnim nelagodjem depresivne temačnosti.

FFO: Converge, Big Black, Ceremony, Depresija, kot koncept.

Med drugim odrski chaos made manifest.