Green/Blue: Paper Thin

Recenzija izdelka
17. 8. 2022 - 19.00

Feel It Records, 2022

 

Green/Blue, postpunkovska zasedba iz Minneapolisa, je 10. junija pri ameriški založbi Feel It Records izdala še drugo plato v slabega pol leta, imenovano Paper Thin. V začetku januarja letos so glasbeniki namreč najprej ponudili drugi studijski album Offering. Z njim je skupina dosegla širše poslušalstvo kot dobro izvežbana postpunkovska zasedba, ki več kot očitno zna ohraniti začetni zvok s prve plate in ga obenem tudi primerno dopolniti. Marsikateri skupini se nemalokrat pripeti, da ravno z drugim albumom zacementira zvok, ki ga navadno le stežka nadgradi, a v primeru zasedbe Green/Blue to ne drži. Produktivnost skupine je trenutno na visokem nivoju. Izdaja dveh plat v tako kratkem času je velik dosežek tudi za ustaljene in dokazane skupine. Bend velja za dokaj svežo zasedbo, ki je svoj istoimenski prvenec izdala leta 2020. Kar je še bolj zavidanja vredno, pa je predvsem ustvarjanje dokaj avtentičnega zvoka, ki ga lahko po poslušanju treh dolgometražcev že počasi povezujemo s skupino.

Zasluge lahko v veliki meri pripišemo predvsem navezi Jima Blahe in Annie Sparrows, ki v skupini delujeta kot umetniški vodji. Iz te naveze izhaja zvočna kontinuiteta skupine Green/Blue. Že po izidu prvih singlov z zadnje plate smo lahko slišali, da bo album Paper Thin deloval kot legitimen naslednik plošče Offering. In Lies in Moving On sta na prvi pogled skladbi, ki z inštrumentalnega vidika delujeta precej surovo. Kombinacija neposrednosti ritma in ostrih kitarskih rifov vse nove poslušalce pripravi na povsem drugačen vokalni vstop, kot bi ga v danem žanru morda pričakovali. Vstopijo namreč sanjajoči vokali, ki zvočno sliko v kombinaciji z inštrumentalno podlago nekoliko odmaknejo od konvencionalnega. Ravno kombinacija inštrumentalnih podlag in odmevajočih vokalov je tista, ki skupino spremlja vse od njihovega istoimenskega prvenca.

Tako kot pretekle kreacije je tudi album Paper Thin sosledje desetih kratkih komadov, ki se organsko pretakajo drug v drugega. Gre za album, ki ni daljši od petindvajsetih minut in prav zaradi tega deluje dobro. Glede na naravo skladb je v povprečju dvoinpolminutna dolžina več kot primerna, saj bi lahko v nasprotnem primeru glasbeni motiv, ki sprva deluje dobro, izpadel ponavljajoče. Skladba In Lies, ki je bila izdana kot singel, plato tudi otvori. Ideja o izdaji dotičnega komada je v tem primeru na mestu, saj dobimo z njo obenem vpogled v naravo celotnega albuma kot tudi posluh verjetno ene boljših skladb na albumu. Komad nas seveda pritegne k nadaljnjemu poslušanju, ob katerem pa ne zaslutimo padca v kvaliteti. Skladbe se nadaljujejo v podobnem stilu inštrumentalno, predvsem pa vokalno. 

Ravno spreminjajoči se inštrumentalni vložki so v nadaljevanju nosilec dogajanja, ki nas k posameznim skladbam dodatno pritegnejo. Vokali skozi celotno plato delujejo dokaj ponavljajoče in tudi dolžina posameznih komadov ne pomaga pri dejstvu, da že po kakšni minuti slišimo vse, kar nam skladba lahko ponudi. Približno na polovici plate se dogajanje umiri, saj je skladba Floating Eye bistveno počasnejša od ostalih. Preobrat je dobrodošel, saj se v drugi polovici glasba vseskozi razvija in vrh doseže ravno v skladbi Paper Thin, po kateri so glasbeniki album tudi poimenovali. Na samem koncu plošče stoji komad Blank Stairs, ki z odtenek bolj umirjenim značajem album dobro zaokroži v zaključeno celoto. 

Album Paper Thin bi v vseh drugih okoliščinah hitro lahko deloval enolično in duhamorno. Skladbe so si zvočno zelo blizu, kar lahko hitro postane dvorezen meč. Kot poslušalci namreč na ploščah lahko iščemo tisto rdečo nit, saj nam to ponudi dodatno dojemanje albuma kot celote. Hkrati pa lahko to iskanje rdeče niti in poenotenosti zvoka, s čimer se soočajo izvajalci, hitro pripelje do dolgočasnih, enako zvenečih komadov. Ob poslušanju celotnega albuma Paper Thin tega občutka ne dobimo. Bodisi zaradi kratkosti komadov bodisi zaradi spreminjajočih se inštrumentalnih odsekov. Tega so se bržkone zavedali tudi člani skupine Green/Blue. Tu imamo v mislih predvsem Blaha in Sparrows, ki sledita podobnemu ustvarjalnemu principu že dobri dve leti. Ta način ustvarjanja glasbe bendu, kot kaže, odgovarja, zato pa smo v dveh letih prejeli tri plošče, ki hkrati nakazujejo določen stil glasbe, obenem pa delujejo raznoliko.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.