Joyful Noise Recordings, 2024

Prav čudno je, da je Greg Saunier v svoji več kot tridesetletni glasbeni karieri letos izdal prvi samostojni album. Govorimo seveda o bobnarju in ustanovnem članu sijajnih Deerhoofov. Saunier se je poleg raznovrstnih vlog v matični zasedbi podpisal pod ogromno izdaj in koncertov kot glasbenik, producent, komponist in priložnostni sogodbenik na živih nastopih ali pa pri njih pomagal oziroma jih aktiviral. K pripravi debitantskega albuma so Saunierja nagovorili in ga podprli kameradi iz Deerhoof, glasbenik pa se je zadeve lotil ekspresno in nadvse entuziastično, kar v njegovem primeru ni prav nič novega. Vsega se je lotil solo v najširšem pomenu besede. Vse inštrumente je odigral sam, prav tako odpel, skomponiral, zmiksal in sproduciral. Le ovitek albuma je prepustil Ryanu Hoverju. Med procesom izdelave je z vznemirjenjem čakal novo ploščo Stonesov, ki so ji pripisali pridevnik jezna. Ko je Hackney Diamonds končno ugledala luč sveta, se je Saunier po navdih raje zatekel nazaj k Nirvani. Pred nami je album We Sang, Therefore We Were, potencirana Saunierjeva multipraktika.

Od samega začetka se zdi, da je album We Sang, Therefore We Were v prvi vrsti neke vrste nagon trenutka, vse ostalo pa je temu podrejeno. Strniti toliko zamisli v tako kratek čas vsake posamezne skladbe, povrh vsega pa še z otroško zvedavostjo upravljati produkcijsko sliko albuma, je zagotovo izjemna sposobnost. Prav zato se igrivost izkaže za varljivo, kajti albuma ne moremo zaužiti le z enkratnim prisluhom. 

Začenši z There Were Rebels smo takoj priča surovemu zvočju, na katerem Saunier gradi celoten album. Prepoznavni škatlasti bobni premlevajo pod odrezavimi kitarskimi linijami, tankim basom in falzetnimi vokali, ki nudijo smisel popovskim linijam. Falzetno glasovje pravzaprav na albumu prevladuje, ponekod je celo tro- ali večglasno, kot denimo v komadu Don't Design Yourself This Way, v katerem Saunier potrjuje tudi besedilno lahkotnost: »… ode to a side effect of bird dance …«. Ali pa s tršim, glasovno višje ležečim rokenrolovstvom v stilu Dwyerjevih Oh Sees v pesmi Yeah You, Person. Rip The Atmosphere from The Wind nosi podoben pankerski naboj, kot so ga Saunier in prijatelji imeli v pozabljeni superskupini Big Walnuts Yonder. Trenutna glasbena podlaga branemu besedilu, skladba Furrowed Sugarloaf, pa je okleščena in navihana polka z vokalnimi harmonijami. Zanimivo je tudi dejstvo, da Saunierjevo vešče igranje inštrumentov niti ne šokira toliko v primerjavi s skupnim doprinosom aranžmaja. Pa naj gre za dekonstruiran rokenrol v komadu Grow Like A Plant, kritiko človeške nadvlade nad preostalim živečim svetom in fašizmom vsakdana, ali pa sklepno skladbo Playing Tunes of Victory on the Instruments of Our Defeat, ko se relativno milozvočna pesem sprevrže v mozartovsko epohalno ofenzivo z razkošnim koncem in dodatnim pokritim zvočnim spektrom.

Skupek dvanajstih pesmi, ki se zavrtijo v slabih štiridesetih minutah, je tako z aranžmajskega, produkcijskega kot tudi z godbenega vidika grajen muhasto in nezanesljivo, podobno kot smo tega vajeni v tridesetletni karieri zasedbe Deerhoof. Saunier je na debiju praktično samozadosten, izkazal se je prav v vseh vlogah in povrh vsega še samega sebe metal iz tira z domišljijsko bogatimi in diametralnimi značajskimi skoki. Glede na to, da je v celotnem scenosledu komadov venomer nekaj deerhoofovskega v zraku, se hočeš nočeš poraja vprašanje, ali ni prav Saunier ta podivjan konj benda, ki tokrat štopa samega sebe. Kaj bi vsak od preostalih članov benda uspel spraviti skupaj, niti ni pomembno. Dejstvo je, da so vsi štirje Deerhoof, česarkoli se lotijo, tudi izven skupne zasedbe. Tako bodo verniki benda ploščo We Sang, Therefore We Were sprejeli z odprtimi rokami, medtem ko bodo dvomljivci v prekomerno diverziteto čustvenih nihajev dojemali album veliko bolj občutljivo. Pošteno.