Grey Aura: Zwart vierkant: Slotstuk
Avantgarde Music, 2025
V peklenskih blodnjah se znajdemo na prelomu žarišča filozofskih in umetniških gibanj, ki jih v Rusiji počasi duši socialistični realizem. Protagonist Pedro nepremično strmi v Malevičev Črni kvadrat, delo, pogosto opisano kot absolutna ničelna točka slikarstva. Črn kvadrat na belem ozadju, neskončno brezno. Za Pedra je to ustvarjalna praznina, portal v neznana področja podzavesti. V romanu Rubena Wijlackerja se slikar, obseden z Malevičevim delom in obsojen na propad, poda na pot dekonstrukcije fizične realnosti skozi svojo abstraktno umetnost. Literarno delo predstavlja osrednjo tematiko letošnje izdaje nizozemskega avantgardnega postblack metal kvarteta Grey Aura. Prvo polovico romana je zasedba že uglasbila na odmevni plošči Zwart vierkant oziroma Črni kvadrat leta 2021, letošnji dolgometražni album Zwart vierkant: Slotstuk oziroma Črni kvadrat: zaključni del pa je tako tematsko kot zvočno nadaljevanje pretekle izdaje.
Kljub kompleksni žanrski oznaki pomemben del današnje identitete zasedbe predstavlja izvleček Rubenovega preteklega projekta. Z izhodiščem v surovem poganskem in atmosferičnem blackmetalskem poskusu Folkstorm se je Ruben v sodelovanju s kitaristom Tjebbom Broekom iz depresivnega in temačnega sloga usmeril v bolj abstraktno artblack glasbo z izrazitim avantgardnim vplivom. Grey Aura so se torej ozrli onkraj ortodoksnega black metala v nenehno spreminjajoče se tokove disonantnih, improviziranih in performativnih muzik. Če je prva plošča leta 2014 kazala le zametke te ambicioznosti, pa sta kasnejša kratkometražca iz leta 2017 in 2018 doživela pravo apoteozo v plošči Zwart vierkant, ki je popolnoma utelesila glasbeno idejo zasedbe.
Preteklo izdajo je leta 2021 iz neskončne množice blackmetalskih izdaj zagotovo povzdignila drzna in eklektična inštrumentacija. Grey Aura so ploščo okrasili z različnimi tolkali, trobili in kreativno uporabo akustične kitare. Vse to na letošnjem albumu ostaja, toda v bolj okrnjeni obliki, zato je izplen nekoliko manj zanimiv kot pred štirimi leti. Predvsem krajše skladbe ohranjajo pričakovane olepšave, kot je denimo uporaba tube v skladbi Nachten zonder dagen oziroma Noči brez dni. Primanjkljaj v izvirni inštrumentaciji so Grey Aura nadoknadili z izjemno raznolikim delom za bobnarskim setom, ki ga upravlja Seth van de Loo. Pravi čar, ki ga zasedba vlije sodobnemu postblack metalskemu progresivizmu in preostalim avantgardnim odvodom, je občutek za mrzlične gruvaške ritme, ki glasbeno izkušnjo bolj jasno postavljajo v področje progresivne glasbe, čeprav je ta očitno predstavljena v ekstremnometalskem ovoju. To se jasno kaže v posebej zapleteni kompoziciji De stem, nu als zeeboezem oziroma Glas, zdaj kot morsko nedrje, ki dobro povzame drugo polovico albuma. Je izredno nepredvidljiv komad, ki ga poganja napeto gibanje, obogateno s čvrsto podporo ritmične sekcije.
Ambiciozne in izjemno dinamične ritmične vzorce zasedba odlično uporabi v svoji kompoziciji. Kitare se upirajo neposrednemu napadu ritma, se prepletajo v vse bolj zapletenih krogih in se izmikajo melodiji, dokler se ne znajdejo v brezizhodnem položaju. V teh trenutkih se glasba sesuje sama vase, kar lahko slišimo v uvodni skladbi Daken als kiezen oziroma Strehe kot možnost izbire, v kateri uvodne rife hitro popolnoma preplavi hrup. Pestro bobnanje in vrtoglave rife dopolnijo in povežejo nižje frekvence. Podobno kot na predhodni plošči je na albumski dvojki bas Sylwina Cornieljeja sproduciran fantastično in deluje kot šiv, ki skupaj veže kaotično glasbo. V izjemnem hrupu so izrazite in pogosto kontrapunktne basovske linije vse, kar poslušalcu daje oporo pri orientaciji. To je posebej očitno v skladbi De ideologische seance oziroma Ideološka seansa in v zapleteni kompoziciji Waarin de dood haar kust oziroma Tam, kjer jo poljubi smrt.
Zaradi prelivanja med različnimi slogi, temami in identitetami je Zwart vierkant: Slotstuk izjemno razburljiv album. Za tako ambiciozno delo je treba poudariti, kako brezhibno se glasba in njena literarna podlaga skladata in hkrati dopolnjujeta. Pedro v katarzičnem koncu doseže svoje sanje o ustvarjanju smrti fizičnega sveta, toda v končnih trenutkih ni mogoče čutiti zmagoslavja. Iz mogočnega spomenika njegovi žrtvi ni mogoče izluščiti zadovoljstva, le čisti in neskončni obup, osamljenost in izgubo. Zwart vierkant: Slotstuk je pretresljiva izkušnja, tako zvočno kot konceptualno, ki kljub temu ponudi tudi trenutke gracioznosti in lahkotnosti. Na albumu je obilo nepozabnih idej, ki jih spremlja množica odličnih rifov, vse pa nastaja pod prsti izredno sposobnih glasbenikov, kar še posebej zažari ob poslušanju plošče kot celote, bolj kot ob katerokoli posamezni skladbi. Album morda na prvi pogled deluje kot spopad interesov abstraktne umetnosti, umetnostne zgodovine, filozofije in ekstremnega metala, vendar se vse teme odlično zlivajo v koherentno glasbeno zgodbo, zato plošča poslušalce prepričljivo zvabi v Pedrovo tragično zgodbo.
Dodaj komentar
Komentiraj