Groobznift: The Ambassador Of Bad Taste + 22hz Laos: Wayward

Recenzija izdelka
15. 1. 2022 - 19.00

Groobznift: The Ambassador Of Bad Taste (samozaložba, 2021)

V nocojšnjem recenzentskem terminu se posvečamo dvema krajšima izdajama. Začeli bomo z domačim projektom Groobznift in njegovim prvecem The Ambassador of Bad Taste. Eksperi-metal jazz izdelek, ki je izšel v samozaložbi, pravzaprav ni prva izdaja tega anonimnega umetnika, ki pod imenom Igor Mortis ustvarja tudi solo grindcore podvig Slund. Z glasbo se ukvarja že dvajset let, vendar se je v zadnjih petih letih odmaknil od klasično bendovskega igranja v živo in se usmeril k objavljanju glasbe le na spletu.

Album The Ambassador of Bad Taste ni poglobljen samo v eksperimentalni jazz, temveč je prepleten z odtenki metala in elektronike. Sestavljen je iz enajstih skladb, ki s svojimi naslovi izražajo humor in banalne ter včasih nepredstavljive pojme, ki pa jih zlahka povežemo z duhovitostjo ameriških svetovno znanih animiranih serij, kot sta Rick and Morty in South Park. Atmosfera albuma je precej dinamična, intenzivna, polna naboja in poslušalcu ne pusti niti trenutka premora.

Urška Centa + Black Reaper + Alja Petrič + TolKalSkiTar + Groobznift
 / 28. 12. 2021

Groobzniftovo ukvarjanje z eksperimentalnim jazzom izhaja iz njegovega oboževanja jazza, kar je poudaril tudi v intervjuju v oddaji 100 Decibelov, vendar namesto tega da stremi proti perfektnemu ustvarjanju, izdelku brez napake, dela nekaj čisto nasprotnega. Jazz glasbe noče prikazati v luči eventuelne perfektne transparentnosti ali proste improvizacije, pač pa njegovo eksperimentiranje rezultira v humornem pristopu. Glasbenik jazz melodije združuje z elektroniko, katere sledi in podobe lahko najdemo v kulturi videoiger, in s progresivnim metalom, ki meji na trash metal. To spajanje rezultira v prenasičenem zvoku, ki ne pusti prostora za razmišljanje o posameznih kompozicijskih elementih in nas kot poslušalce samo brcne v ogenj, poln različnih poskočnih in na trenutke preveč intenzivnih delov, ki jim manjka nekaj nežnosti.

Glasbenik se s ploščo potopi v filozofijo zvoka in polemizira žanrske kategorije in namen same glasbe oziroma to, komu je zares namenjena. Dokaže, da je jazz mogoče dojemati na humoren način in ga mešati z žanri, ki morda nimajo istih korenin, ideološke zasnove, še posebej pa ne istega občinstva. Na trenutke pozabljamo, da jazz po nenapisanih družbenih pravilih velikokrat dojemamo kot glasbo, ki je pozitivno sprejeta ne glede na uporabljen pristop. Denimo, pri poslušanju priznanih klasičnih jazzerjev načeloma začutimo nujo po spoštljivosti, žanr dojemamo kot visoko glasbo in pravo umetnost, prav takšen odnos pa imamo tudi do proste improvizacije.

Vendar se vseeno nahajamo v takšen okolju, kjer je ukoreninjeno mišljenje, da jazz glasbe ne more delati kar vsak in da se prava lepota in popolnost glasbe nahajata prav v tem žanru. Groobznift želi s ploščo The Ambassador of Bad Taste zabrisati žanrske meje in prikazati, da je lahko tudi jazz humoren. Toliko spoštovanja, kot ga namenimo jazzu, ga moramo nameniti tudi drugim zvrstem, saj je konec koncev vsaka godba nastala s podobno motivacijo, in sicer z izpostavljanjem določenih misli oziroma avtorjevih čustev.

 

22hz Laos: Wayward (samozaložba, 2021)

V drugem delu Tolpe bumov se selimo v Podgorico – k svežemu producentu Nikoli Delibašiću, ki je bolj znan pod psevdonimom 22hz Laos. Glasbenik je pod tem aliasom začel ustvarjati lani in imel precej uspešno prvo leto obstoja. Izdal je album Grass Atlas in dva EP-ja – Line of Resistance in nocojšnjega glavnega akterja Wayward. Glasbeniku predstavlja glavni navdih elektronski občutek kot tak, njegova otipljivost in nežni oziroma celo neopazni prehodi med nasprotujočimi si ritmi in melodijami. Njegovo glasbo poganjajo različni podžanri elektronske glasbe, ki so se tokrat udejanjili v fuziji med elektro-ambientom in jazzom.

EP Wayward vsebuje tri komade – Owl Hunt, Equal in Resurrection, za katere glasbenik meni, da so idealni za poslušanje pozno ponoči. Razlog za to je njegova namera hipnotizirati poslušalca, glavna koncepta izdaje pa sta skrivnostnost in zmedenost, ki ju občutimo čez celo ploščo. Začetek EP-ja je zelo igriv, kar umetnik doseže z elementi in ritmi, značilnimi za jazz glasbo. Misterij kot ključno témo vzpostavi šele v drugem komadu – z na novo vpeljanimi ambientalnimi harmonijami. Teatralnost se zelo kmalu spet vrne v igrivo počutje, ki v nas vzbudi déjà vu občutek in nas vrne v duševni prizor poletja in sončnega zahoda na obali. Gre za edino zabavo, v splošnem družbenem razumevanju, ki jo bo poslušalec od te plošče pridobil, saj se 22hz Laos v tretjem komadu ponovno popolnoma poglobi v misterij in eksperimentalno ambientalno glasbo.

Občutek zmedenosti nas prisili, da iščemo racionalno rešitev zanj, in prav v tem se izrazi ideja EP-ja, da je idealen za poslušanje pozno ponoči. Če smo zmedeni takrat, ko okoli nas vse utihne, ni pretiranega dvoma, ali bomo rešitev našli ali ne. Takrat ni drugih distrakcij, ki bi na nas vplivale, in prepuščeni smo le svojim mislim in poskusu njihovega razumevanja.

Plošča Wayward, kot tudi ostalo ustvarjanje producenta 22hz Laosa, prinaša nekaj precej novega na črnogorski glasbeni sceni. Načeloma smo s tega področja vajeni glasbe, ki jo lahko uvrstimo v kategorijo balkanske zabavne glasbe ali komercialno producirane elektronske glasbe, ki je primerna za velike poletne festivale. 22hz Laos pa sporoča nekaj povsem drugega. Z njegovimi igrivimi melodijami se v vsakem primeru zabavamo, vendar nam teh ne podaja v obliki prisiljenega skakanja od enega dramatičnega dela do drugega, temveč preko misterioznosti in introspekcije.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness