Chill Mountain Rec, 2021

Pri japonskih glasbenikih, ki jim uspe prodor na mednarodno sceno, je njihovo poreklo ponavadi precej očitno že na prvi posluh. Manj očitno pa je to, ali zahodne založbe in mediji namenoma iščejo ustvarjalce, pri katerih so te japonske karakteristike bolj izpostavljene, ali pa gre zgolj za naključje. To seveda ne pomeni nujno, da jih na Zahodu ne bi opazili, če bi se znebili svoje japonskosti. Vzemimo za primer novo ploščo elektronskega producenta in didžeja Daichija Furukawe alias Ground – njegov igriv, pogosto diskoidno obarvan house bi se sam po sebi, brez prepoznavnih japonskih elementov, zlahka znašel v repertoarju kakšnega DFA partyja, toda hkrati je plošča mnogo bolj atraktivna prav zaradi teh specifičnih elementov. Kar pa je spet dvorezen meč, saj taka glasba pogosto izpade preveč ekscentrično za povprečnega clubberja, nevajanega vsega, kar odstopa od zahodnjaških pravil. No, Furukawa s ploščo Ozunu kljub temu ne sklepa nobenih kompromisov, celo nasprotno. Navdih zanjo je namreč našel v ljudskih zgodbah iz njegove domače Osake, je pa to, vsaj za zahodnjaškega poslušalca, precej abstraktna kategorija, saj Furukawa, razen te skromne opombe, ne ponudi nobenega elaborata. Resnici na ljubo ga plošča niti ne potrebuje – vseh dvanajst skladb je namreč ukrojenih za plesišča in to bo jasno tudi tistim poslušalcem, ki ne gojijo kakšnih posebnih strasti do japonske folklore.

O Furukawi zaenkrat ni prav veliko znanega. Z didžejanjem se menda ukvarja od svojega osemnajstega leta, kar glede na to, da njegova starost ni znana, ne pove veliko. Njegove najstarejše dokumentirane skladbe segajo v leto 2008, toda bolj opažen je postal šele v zadnjih petih letih, predvsem potem ko je začel sodelovati z zanimivo butično založbo ESP Institute iz Los Angelesa. To mu je odprlo vrata do festivalov, kot sta nemški Melt in hrvaški Goulash Disko, kljub temu pa je ostal trdno usidran v lokalno sceno v njegovi domači Osaki. Tam je s prijatelji na noge postavil kolektiv, klubsko serijo in založbo Chill Mountain, v okviru katerih priložnost dobivajo tamkajšnji lokalni producenti, ne glede na njihovo žanrsko orientiranost. Zdi se, da je mnogo bolj pomembno to, da čutijo pripadnost kolektivu in da gojijo ambicije po ustvarjanju lokalne scene, ki zaenkrat sicer ostaja v osaškem podzemlju, a se ji prav zaradi Furukawe in njegovih vezi počasi odpirajo vrata tudi na mednarodno prizorišče. Furukawa sam je dve svoji precej odmevni mali plošči denimo že posnel med nekajmesečnim bivanjem v Ekvadorju s tamkajšnjimi lokalnimi glasbeniki, delček tega pa je zdaj našel prostor tudi na novi plošči, saj v eni od skladb gostuje ekvadorski kitarist in klaviaturist Juan Diego Illescas. Je pa ta skladba izjema in ne pravilo oziroma je na plošči morda celo odveč, čeprav morda v kontekst paše zaradi celostnega folklornega koncepta. Za razliko od omenjenih dveh ekvadorskih plošč, na katerih se je ukvarjal z vzorčenjem akustičnih inštrumentov, se Furukawa na novi plošči namreč ponovno opre predvsem na ritem mašine, sintetizatorje in drugo elektronsko orodje. Ja, plošča Ozunu je bila nedvomno ukrojena z mislijo na klubsko plesišče, čeprav zdaj že v prepoznavni Furukawovi maniri ponudi več od gole plesne funkcionalnosti.

Na tem mestu se vrnimo k razmisleku o »japonskosti« plošče Ozunu. Dobršen del se je denimo skriva že v pristopu do kreiranja specifičnega, minimalističnega, konsistentnega gruva, ki kljub temu, da ne sloni superoktanskih BPM-ih, neumorno vabi h gibanju. Tukaj bi vzporednice denimo lahko povlekli s Kyoko ali še raje ekstremnejšim Kouheijem Matsunago, če omenimo le dva, ki smo se jima v minulem desetletju precej posvečali tudi na Radiu Študent. Furukawa skozi to prizmo nedvomno sodi v krožek japonskih producentov, ki sledijo aktualnim klubskim in obklubskim smernicam, a jih hkrati spretno in intrigantno oplajajo s pogruntavščinami njihovih prednikov. Deloma na račun diskoidnih nians in še bolj zaradi razuzdane igrivosti Furukawa na novi plošči denimo pogosto spomni na kultno zasedbo Denki Groove, ki je v devetdesetih obveljala za nekakšno japonsko različico Daft Punk in na plesiščih združila pripadnike mainstreama in podtalja. Ampak če je bil Denki Groove praviloma narejen za vrhunce plesno-koncertnega žuranja, je plošča Ozunu prej namenjena kakšni intimnejši zabavici za glasbene uživače, ki se ne obremenjujejo z žanrskimi predznaki in pravili. Furukawa z njo namreč brez pretencioznosti, duhovito in spretno križa vse od housa, disca, (elektronskega) funka, tribalnih vzorcev in elektronske ekscentričnosti, do psihedelije in elektronskih dubovskih izpeljank, za nameček pa so njegove ideje zdaj postale mnogo bolj izčiščene in dodelane kot na njegovih prejšnjih ploščah.