Fallen empire, 2018

Noč je, defokusiran sprehod znotraj ambivalentne teme blinkanja proti frekvencam pekla, iščoč namig, sedaj čepi na moji levi kot cerberus, poln sočutja za to vnovično trganje iz maternice, katastrofo in osvoboditev. Usujejo se solze, dvigne se nevihta strupenih kapelj, Undan stormi eiturtára. To je prinesla zvezda abortusa, Fóstureyðing stjarna, bdeča nad to glasbo, v kateri je noč, noč je v njej, mora, če spet priprem veke, vidim vertikalne vijačnice medene krvi, verige, ki se pretvarjajo v sikanje, se zaganjajo vame kot šepet nasmeška podvojene lobanje.

Pod pretrgano ovojnico internega svoda se na nas, potem ko smo ujeli in se odzvali na klic, izliva prvenec kongregacije Guðveiki, izdaja Vængför. Pod do nje vodi čez naziranja, stapljanja in do sedaj tlakovane vrtoglave vijačnice spusta, ki so delo nekaterih elitnih entitet, ki reprezentirajo tisto ekspanzivno morasto razsežnost trenutne avant-black in death metal kreativnosti -- kreativnosti metala smrti, na kratko. Tokrat so to predvsem silnice, ki vodijo od izjemnih Skáphe, ki smo se jim nazadnje posvetili ob njihovi neimenovani EP-izdaji, ter od avtorja likovne opreme taiste plošče H.V. Lyngdala, vse delajočega nosilca Wormlust. In sedaj so -- kot napovedano ob koncu zadnje edicije Htoničnih transmisij -- tukaj Guðveiki, ki tako tudi zvenijo. Pravzaprav zvenijo še bolj, so odprtje v več, v tem prejemniku celo ena izmed možnih elevacij dosedanjega.

Dlje tudi v tem smislu, da je A. P., polovica Skáphe, vanjo potegnil še soigralce iz svojih Chaos Moon. In ti res prečijo dlje in razprejo razliko. Frekvenčna ekvalizacija v obliki črke V je v teh okoljih nadvse pogosta, ne pa tudi vedno tako žlahtno osmišljena kot na Vængför. Vrhnji rang povsem zapolnjuje H. V. Lyngdalovo sikanje, hropenje in neke vrste izgubljeno ujet spektralni krik, ki kot da tvori še več in še več, vijoličasto in megleno. Hkrati pa tudi negibno lebdi, je topografska okupacija, sklic določene onirične empirije. Z nezanemarljivim strunskim delom na skrajnostih stereoslike pa so potem v ospredju predvsem hiperenergični in kreativni death bobni, za katere je odgovoren J. B. Ne samo da ta specifika ni vsakdanja v teh logih, tukaj govorim pravzaprav o briljanci, gre za death metal tolkalskost propulzivnega pogona, ki pod vsem podžge ogenj in te v nečem tako moro-sanjsko ujetem požene skozi okno.

Aa

      a

        a

         a

             a

               a

                 aa

Če seveda že nisi zunaj, v noči, tekajoč po snežnem ekranu kristalov htona zaglavja, s koleni, ki se spominjajo pregaženega. Vse to so namreč sestavine. Izdolben frekvenčni prostor (cf. skáphe) se naredi za maternični vrat konkavnega obiska duha, sape miazmičnega daha. Tega prebadajo udarci skrajno visoko napetega vzmetnega bobna, ki blast spremeni v strupeno štetje udarcev pobesnelega zaganjanja. Razpon strunskega pleteža se členi v svinčeno disonantno vzorčenje, reiteracijo, ki jo atomarno destabilizira zmaličeno zavijanje in podvojeno predoči mrzličnost teh figur. To je naboj tej plošči že predhodne nekakšne tradicije nekakšnega potovanja, nekakšne smrti, padca ven – sanje tovrstnega tropa, ki se zgostijo v artefakt, ki lastno učinkovanje, svojo pretvorbo v agens vzvratno določa na interno lasten način - tak postaja ob sprožitvi. In v tem, čeprav ne zgolj, Vængför ob določenih pogojih omogoča zdrobitev horizontalne kranialne premice – za možnost uzrtja.