HALF WAIF: MYTHOPOETICS

Recenzija izdelka
10. 8. 2021 - 19.00

Anti-, 2021

V današnji Tolpi obračamo ušesa k indijsko-ameriški kantavtorici Anandi Rose Plunkett, ki že od leta 2014 ustvarja pod umetniškim imenom Half Waif, morda pa jo poznate tudi kot klaviaturistko zasedbe Pinegrove. Album, ki ga obravnavamo danes, nosi naslov Mythopoetics in predstavlja Anandin peti dolgometražni izdelek. Čeprav jo označujemo kot kantavtorico, je ustvarjalkin zvok daleč od tipičnih kitarskih folk aranžmajev in veliko bolj temelji na sodobnih produkcijskih sredstvih, kot so programirani bobni in sintetizatorji. Zaradi slednjega bi jo z lahkoto umestili tudi v presek kakšnih synth-pop žalostink in elektronske glasbe.

Na albumu Mythopoetics seveda v prvi vrsti izstopa vokal z močnim poudarkom na sporočilni vrednosti besedil. Ta epizodično in prvoosebno opisujejo doživljanje, spomine in fantazije ustvarjalke. Kljub temu da se je Ananda v svojem ustvarjanju več kot očitno izučila spretno delati z besedami, se zdi, da besedila podaja na prvo žogo in ne pušča veliko prostora za reinterpretacije in naše lastne projekcije. Z vidika energije je album precej statičen; pravemu hitu se morda še najbolj približa komad Horse Racing, čeprav bi tudi ta v najboljšem primeru vzbudil zgolj rahlo poplesavanje, a to tudi ni nujno namen ustvarjalke. 

Album Mythopoetics je predvsem medij za osebno izpoved in kot tak se zdi izjemno izolacionističen in izumetničen. Nič ni podvrženo naključju, skladbe pa so kljub čustvenim tematikam in vokalom precej suhoparne. Ne glede na dobro produkcijo in izvedbo, podkrepljeno predvsem z besedili, izdaji morda manjka nek radoveden in kreativen moment. Če se ustvarjalka pri pisanju skladb sooča le s tem, kako spraviti besedilo v melodijo in jo opremiti z osnovnimi barvami harmonije, gre za zelo osnoven pristop. Obenem bi tudi za melodije težko rekli, da stojijo same zase; imajo le sekundarno funkcijo ovojnice, ki mora biti dovolj velika, da lahko Ananda vanjo stlači vse besede. Treba je le primerjati pesmi z Mythopoetics s katerim koli komadom z, recimo, albuma The Dreaming Kate Bush in razumeli boste, o čem je govora. 

Mythopoetics se seveda lahko postavimo v bran in zatrdimo, da ustvarjalka želi ohraniti zvok in vizijo svojega kantavtorskega minimalizma. Toda če nekdo v glasbi poustvarja eno in isto, brez kreativnega reševanja problemov, ali ga sploh lahko označimo za ustvarjalca? Prav tako se zdi precej egoistično graditi in izkoriščati svojo platformo zgolj za ohranjanje glasbenega statusa quo in izdajanja albumov, ki končajo na Starbucks plejlistah in kot glasbene spremljave najstniških romantičnih filmov. Pri Anandi ne gre za to, da nima nič za povedati; tega ima veliko, vendar je fokus vedno na njej sami. 

Če ste pristaši takšne godbe, si boste Mythopoetics morda še kdaj zavrteli v otožnih jesenskih dneh, vendar se kljub vloženemu trudu ustvarjalke album verjetno ne bo povzpel na nobeno lestvico presežnih izdelkov, saj ne odslikava nič več kot zgolj ustaljeno prakso povprečne ameriške kantavtorice. Album je v vseh pogledih nadgradljiv, v čemer bi lahko videli potencial za razvoj v prihodnosti. A dejstvo, da gre za ustvarjalkin že peti dolgometražec, pušča precej grenak priokus, ki ga boste morali po poslušanju pač sami poplakniti s čim močnejšo pijačo po lastni izbiri. 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

🦋

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.