Hauntologist: Hollow
No Solace, 2024
Ekstremni metal je v zadnjih desetletjih obravnaval marsikatero témo, toda zanimivo se zdi, da je opisovanje praznine, brezupa, medlosti, sivine in podobnih tem našel ne samo v metaforičnem prikazovanju zimske pokrajine ali pa brezmejnosti kozmosa, temveč tudi v moderni urbani pokrajini. Dokazi za to so albumi zasedb Ulver in Voices, izpostavili bi lahko tudi Imperial Triumphant, zdaj pa bi v ta nabor lahko dodali še poljski duo Hauntologist in prvenec Hollow, ki je januarja letos izšel pri založbi No Solace.
Če smo povsem iskreni, je takšno sklepanje bolj ugibanje na prvo žogo oziroma na prvi pogled. Izhajamo namreč iz naslovnice plošče, ki verjetno prikazuje mesto Krakov, iz katerega duo izhaja, bolj natančno nekakšno mestno dioramo, ki pa v očeh opazovalca lahko prebudi asociacijo na zdaj že mitološki sivi socializem, po drugi strani pa vsaj v očeh recimo socializem-nostalgikov prebuja asociacijo na močne barve vsakdanjega življenja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Torej, otroci socializma boste razumeli, o čem govorimo, takoj pa tudi izpostavljamo, da ni treba čutiti navezave na socializem, da bi užili moč in lepoto plošče Hollow.
V prejšnjem odstavku sta torej izpostavljeni dve precej močni nasprotji. Na eni strani sivina, na drugi toplota močnih in živih barv. In prav to nasprotje je nekaj, kar Hauntologist izstrelita v obširno kraljestvo ekstremnega metala, ki se giblje med black metalom, postblack metalom, celo postrockom in postpankom. Je plošča upa in brezupa, hkrati pa tudi svetlobe in upanja, kar je seveda, spet, predvsem subjektivna oznaka. Avtorja glasbe in besedil, multiinštrumentalist in vokalist The Fall ter bobnar Darkside seveda interpretacijo albuma puščata posamezniku, a sta vsaj na Bandcamp profilu in v intervjujih dala vedeti, da lahko plošča Hollow pelje tudi v svet sanj, halucinacij in podobnega.
Hollow je album, sestavljen iz osmih pesmi, traja pa 44 minut. Morebitni prevladujoči koncept ni opazen, tako da težko govorimo o konceptualni plošči, je pa vsekakor album, ki zvočno gradi čist in jasen zvok, v katerem se prepletata hitrost in počasnost. Album se giblje tudi med različnimi spektri black in postblack metala ter podobne glasbe in temu primerno predstavlja zahtevnejši zalogaj in zahteva poslušalčevo popolno prepuščenost, pri čemer pa seveda predstavlja nagrajujočo izkušnjo. Gre za res dober album, ki mu težko očitamo kakšno pomanjkljivost. Vir tega je izjemen smisel za strukturo tako posameznih pesmi kot albuma nasploh, v čemer sta The Fall in Darkside uspela doseči tudi to, da vam bodo šle melodije v ušesa, besedila bodo odzvanjala v srcu, ritmi pa bodo počutju primerno vedno ustrezni.
Tudi glasba, ki mogoče najbolj spominja na poljske blackmetalce Mgła, je res dobra – po eni strani je zelo enostavna, naslanja se na repeticije melodij in prevladujoče hitre ritme, po drugi strani pa je bogata v detajlih in presenečenjih, ki izhajajo iz prej omenjenega mešanja predvsem postžanrov. Primerjava z Mgło je smiselna. Darkside je namreč bobnar omenjene zasedbe, na drugi strani pa je The Fall bendov session basist. Seveda lahko primerjavo razširimo tudi na zasedbo Over The Voids, prav tako poljski postblack metal bend, v katerem je The Fall nekoč brusil glasbeni izraz. Velikokrat se bo prebudila še primerjava z avstrijskimi Harakiri For The Sky, poznejšimi stvaritvami Angležev Akercocke in drugimi.
Moč in vrhunec plate se kažeta nekje na njeni sredini, v komadu Deathdreamer, ki najbolje uteleša vse, kar Hauntologist zmoreta, takoj zatem pa je naslovni komad Hollow, lepa skladba, zgrajena na jasnih vokalih in izjemni melodiji ter repetitivnem ritmu. Izpostaviti moramo tudi zadnjo skladbo, Car Kruków, ki jo v bistvu sestavljata minimalna glasbena podlaga in ženski vokal, ki preko telefona nekaj razlaga. V enem od intervjujev je The Fall razkril, da gre za klic prijateljice, ki mu je predstavila svoje bizarne sanje in ki jo je prosil, če jo sme posneti in temu dodati zvočno podlago, rezultat pa je zaključek plošče, ki pravzaprav povzema njen zasanjan, lep in hkrati mračen halucinacijski značaj. Seveda boste oboževalci postblack metala prišli na svoj račun z uvodnim singlom Ozymandian in z drugo skladbo, Golem, ki najbolj spominjata predvsem na novejšo Mgło. K temu bržkone pripomoreta tudi miks in mastering, ki ju je za ploščo Hollow opravil prav vodja Mgłe, imenovan preprosto M., ob branju besedil pa nas preveva občutek, da sta pri njihovem nastajanju sodelovala The Fall in M.
Očitno je, da bi za podrobno analizo plošče Hollow potrebovali precej več časa, kot ga dovoljuje oddaja Tolpa bumov, toda če povzamemo, gre za album, ki združuje postblack metal, postmetal in še kaj, album, ki na sceno prinaša svojevrstno svežino, vzbuja različna čustva in je precej poslušljiv.
Dodaj komentar
Komentiraj