Northern Heritage/No Solace, 2019

Poljski black metal duet Mgła je z nedavno izdano novo ploščo Age Of Excuse res udaril kot strela z jasnega. Še nedolgo tega smo se spraševali, kdaj bosta kitarist in vokalist M. in bobnar Darkside sploh našla čas za nov album, saj se je zdelo, da turnejski cikel, s katerim sta promovirala odličen album Exercises In Futility, sploh ne bo doživel konca, čeprav so od izida plate minila že štiri leta. Potem pa je najprej po internetu završal single Age Of Excuse II, nato pa je v svet udaril novi album. In to ob ravno pravem času.

Ravno pravi čas pa ni zgolj zaradi začetka nove evropske turneje, v sklopu katere se bo Mgła 17. septembra, torej čez natanko šest dni, ustavila tudi pri nas v Orto Baru. Age Of Excuse je namreč prišel ravno ob pravem času, ker se z vsakim novim dnem zdi vse bolj verjetno, da gre vse, kar poznamo, lepo k vragu. In kot že s predhodnimi albumi - Mgła takšni situaciji pripenjata več kot prikladen soundtrack, ki pa je vsaj na prvi posluh skorajda identičen albumu Exercises In Futility. Kot omenjeni album tudi bendov najnovejši izdelek ponuja 42 minut glasbe, razdeljene v šest kosov. Vsaka pesem nosi ime albuma, razlike zaznamujejo le rimske številke, ki označujejo vrstni red. Zvočno nova plošča deluje podobno kot prejšnji album – človek bi rekel, da sta Mgła tudi tokrat uporabila iste instrumente in na prvi posluh enake studijske nastavitve, s to razliko, da bobni na novem albumu delujejo za pikico glasnejši. Celo način, kako se razvijata otvoritvena komada z obeh albumov, je skorajda isti – le da začetno nevihtno vršanje albuma Exercises in Futility tukaj zaznamuje veliko bolj moteč zvok – škripanje zob. To nas spomni na odlomek iz Biblije, v katerem je rečeno – »Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bosta jok in škripanje z zobmi.«

Album Age Of Excuse, ki ga tokrat krasi pomenljiva naslovnica z jezdecem - verjetno kar jezdecem Apokalipse -, ki v roki drži dvorezen meč, s katerim udriha tako po drugih in ki lahko rani tudi sebe, je škripanje z zobmi. Album je izraz jeze in obupa Človeka, ki je opozarjal, kaj se bo zgodilo, a spremenilo se ni nič ... Tako bi šlo soditi vsaj po mračnih rifih, ki jih podkujejo blast beati in pogosto psihično pretresljivi kitarski kriki. Besedilno je Mgła aktualen izraz sveta, v katerem se prepletajo absurd, obup, cinizem in resignacija v pričakovanju konca. Besedila so spet odlična in na srečo zlahka razumljiva, za kar skrbi vokalist in kitarist M., čigar glas še najbolj spominja na pokojnega Jona Nodtveidta iz zasedbe Dissection. Če so na prejšnji plati po barvi krika besedila še delovala, kot bi begala nekje med upom in obupom, so zdaj besede izrečene s prezirom, jezo in sovraštvom. Primerjajte le zven krika Now and Forever! v pesmi Exercises In Futility II z zvenom verza History gets fucking over it all! v pesmi Age Of Excuse VI z nove plošče. Prvi primer je krik obupa, drugi je krik totalne jeze in sovraštva. Res, neverjetno je, kako sta si albuma podobna, a hkrati sta vsaj na tej, emocionalni ravni izjemno različna. Tudi sicer je nov album v primerjavi s prejšnjim hiter, ves čas napadalen, čeprav še vedno dovolj melodičen in melanholičen.

Mgła je tudi na novi plošči bend, ki v sebi združuje kar nekaj nasprotujočih si emocij. Blackmetalci s Poljske namreč v večini primerov za svoj modus operandi izberejo bombastičnost Behemoth ali kaotičnost kakih zgodnjih Bathory in Blasphemy. Mgła pa že od samega začetka stavi na melodičnost, ki jo podkujejo konstantna repeticija in majhne spremembe, tako znotraj posameznih pesmi kot med albumi nasploh. S tem na srečo poslušalca prisilijo, da albume zasedbe Mgła vedno posluša v enem kosu, tako namreč ti delujejo najbolj smiselno in močno. Tako so Mgła vselej podobni zasedbam Dissection, Thulcandra, Necrophobic, Tombs, Wolves In The Throne Room ali občasno tudi Watain, in ostajajo izstopajoči. Površni poslušalci jih v tem oziru primerjajo z Amon Amarth, deluje namreč, kot da se Mgła pretirano ne spreminja – a hudič je seveda, kot pravijo, v podrobnostih. Te podrobnosti se na albumu Age Of Excuse skrivajo denimo v obliki že omenjenega uvoda, ali v obliki motečih kitarskih krikov v tretji pesmi z albuma, ter v repetitivnosti in hipnotičnosti blast beatov, ki predstavljajo prevladujoč ritem nove plošče, čeprav bobnar Darkside vedno najde dovolj prostora tudi za to, da stvari obogati z intrigantnimi bobnarskimi prijemi. Naslovnica je tokrat delo popularnega poljskega umetnika Zbigniewa M. Bielaka in odlično odseva besedila, ki jih piše M., ta besedila pa odlično dopolnjujejo glasbo, kot sta jo zastavila M. in Darkside. Izstopajočih pesmi na albumu ni, so pa tu izstopajoči momenti, ki vas bodo vsake toliko presenetili. Vse skupaj je pač zavito v svojevrstno, no, meglo, ki se plazi tako med zvoki kot med besedami in prodira v poslušalčevo notranje doživetje. In splazila se bo tudi v vaše srce, ko boste svojih 42 minut posvetili albumu Age Of Excuse. In brez skrbi – kolikor deluje grozljiva, je tale megla po svoje tudi jesenska, melanholična, celo pomirjujoča, vsekakor pa si jo lahko predstavljamo kot zadnji akt, ki zaznamuje človeško dramo, preden oder naše preklete eksistence zakrije zavesa apokalipse.