The Flenser, 2019

»I can stay up late whenever I want ... but other than that, it’s nothing like I thought«

Tudi tokrat se s Tolpo Bumov vračamo v 2019. Ukvarjamo se namreč s tretjo ploščo ameriškega dvojca Have A Nice Life. Sea Of Worry je njihova druga izdaja pri založbi The Flenser. Bendu sicer v preteklosti še nismo posvetili Tolpe, ukvarjali pa smo se vsaj z Danom Barretom, eno polovico dvojca, namreč v DJ grafitih Sare Korošec leta 2016. Dan je torej polovica dvojca, ki deluje predvsem v osami lastnih spalnic, a si je kljub temu uspel izgraditi kulten status na površju morja alternativnih godb.

Začetek projekta Have A Nice Life sega v leto 2000, ko so padli prvi vnosi v serijo bendovih zgodnjih demo posnetkov in EP-jev. Leta 2008 je izšla plošča Deathconsciousness, skoraj uro in pol dolga izdaja, dokument dotedanjega sodelovanja med Danom Barrettom in Timom Macugo, še neomenjeno drugo polovico dvojca. V žanrskem smislu je šlo za spalniško, bedroom recordings zmes v vmesju med post-punkom, ambientalnim dronom in zvočnim pustolovstvom. S podobnim kolažnim pristopom smo se srečali tudi na plošči The Unnatural World iz leta 2014. A že pred tem drugim albumom sta Have A Nice Life na medmrežju postala kultno ime in plošča The Unnatural World je strnila najboljše elemente vseh dotedanjih bendovih izročkov.

Nova plošča Sea Of Worry pa je izdelek, ki deluje kot nadgradnja dvojčeve celotne diskografije. Pred leti sta Have A Nice Life celo izvedla nekaj nastopov v živo in morda so bili ravno ti nastopi povod za novi material, ki je tokrat močneje kot prej osredotočen na bolj klasično bendovsko zveneče kompozicije z bobni, kitarami in vokalom. Na prvo žogo plošča deluje dvojčeva najbolj postpankovska, vendar je takšen le prvi del plošče - druga polovica je spet bolj dronerska in ambientalna. In ravno v tem se skriva morda glavna prvina zasedbe; v prisotnosti stilske raznolikosti in hkrati izrazitega karakterja ter edinstvenih prijemov, ki vso raznolikost stopijo v eno samo jedro. 

Bendovi postpankovski komadi so na novi plošči izjemno poslušljivi, spet jim odlično uspe tudi s ključno simbiozo basovskih linij in bobnarskih ritmov, kitare pa delujejo zelo shoegazersko. Have A Nice Life sta mojstra stopnjevanja znotraj posameznih skladb in tudi na ta način jima uspe oblikovati izredno energične postpankovkse komade. Držita se preverjenih formul, kar je morda celo upravičljivo s trdno bazo njunih privržencev. Ves čas tudi dodajata elemente, ki spominjajo na njune starejše skladbe. Skladba Trespassers W je celo ponovno posneta stara skladba, ki smo jo lahko slišali na kompliaciji Voids iz leta 2010, basovska linija te skladbe pa je izposojena iz komada Transmission legendarnih Joy Division. Tudi skladba Destinos se je pojavila na isti stari kompliaciji Voids in je v novi verziji učinkovito prilagojena aktualni podobi benda.

Ime Have A Nice Life pravzaprav zrcali dvojčevo ironijo in sarkazem, ki ju najdemo tudi v besedilih. Kot denimo v že omenjeni skladbi Destinos, ki jo odpre nek pastor s pridigo o zlu Satana in pekla. Ha! Tematike, s katerimi se ukvarja dvojec, so se sicer čez čas nekoliko spremenile, a ne zelo veliko. V samem začetku so bili njuni komadi denimo precej bolj naivno depresivni, a negativističen pogled na življenje tudi z manj naivnosti prežema celoten dvojčev opus. Torej tudi na Sea Of Worry prevladuje razočaranje nad svetom in samim sabo. Kot nekakšen sarkastični, mizantropi manifest dane realnosti s katero se mora odrasla oseba danes spopadati. In Sea Of Worry to zapakira v nostalgično godbo, ki koristi morda paradoksno toplino v takšnih občutkih jeze in razočaranja. Have A Nice Life so torej dostavili glasbeno podlago za takšne momente, predvsem pa nam predajajo sporočilo, da v vsem tem nismo sami, čeprav si tega najbolj želimo.