Kame'a Music, 2023

S tokratno Tolpo bumov bo gladino Radia Študent vzvalovil izraelski veter, na valovih pa bodo iz severnega Izraela pripluli Hayelala, kar v hebrejščini pomeni tuljenje, zavijanje. Skupina s svojimi avtorskimi skladbami ustvarja nekakšen sodobni folk, svojo lastno folkloro, ki se z vsebino pripovedi obrača daleč v preteklost, ne samo z zgodbami, temveč tudi z načinom pripovedništva, sama glasba pa hodi po mostu tradicije in sodobnosti, vplive arabske, iranske in turške tradicije namreč prepletajo s popom in jazzom.

Bend sestavlja šest članov: Suf Nikritin s kontrabasom in trobento, Juval Majan s kitaro, Ori Erman s klarinetom, dudami in saksofonom, Juval Kaufman za bobni, Nur Bar Koren s tolkali, Adam Kalaj za klavirjem, protagonist zasedbe z vokalom, akustično kitaro in oudujem pa je Nitaj Kalaj. Nitaj je tudi avtor vseh besedil in melodij, ki se z bendom manifestirajo v svoji končni obliki. Njegova besedila in melodije zaranžirajo skupaj, sam Nitaj pa pravi, da so ideje seme, bend pa zemlja, v katero jih posadi.

Glavna tema albuma je nekakšno potovanje po puščavi, kar so stari hebrejski teksti poimenovali Eretz Arava; to je tudi naslov plošče. Puščava je rojstni kraj hebrejščine, v kateri so vse skladbe albuma tudi napisane in je bila tokrat glavni navdih za Nitajevo pisanje in skladanje. Gre namreč za kraj njegovega jezika in kulture ter prostranost, v kateri se razkriva duša ljudi in živali. Je kraj tišine, kjer lahko zagrizeš v arašid in to sliši nekdo na drugi strani doline, je tudi praznina, ki ti, če ji dovoliš, lahko pomaga, da tam najdeš samega sebe.

Album otvori ljubezenska skladba z naslovom Leta minevajo kot dnevi, z jazzovsko obarvanim klavirjem, ki se prepleta z zimzelenima klarinetom in saksofonom ter romantično kitaro, refren pa pravi nekaj takega kot: »Moja leta so bila kot nekaj dni v moji ljubezni do tebe.« In čeprav je skladba predvsem jazzovsko obarvana, skozi Nitajev vokal pronicajo vplivi Bližnjega vzhoda. Naslednja skladba Divji psi je prvi vrh izdaje in ima mogočen in prostran tonos, kjer se prepletajo predvsem oud, klavir in tolkala, čez njih pa breztežno plava glas, za katerega se zdi, da kar sam od sebe polzi iz Nitajevega grla z nekakšno kristalno in čisto barvo. Zanimiv preliv žanra in ritma se zgodi v tretji skladbi Basni, ki se začne zelo odprto z jazzovsko obarvanima klavirjem in saksofonom, se utrdi s sedemosminskim ritmom, nato pa se zelo organsko iz sedemosminskega prelije v enajstosminski ritem, v katerega se na koncu skladbe prikrade bolgarska ljudska pesem Dragana, za katero recenzentka predvideva, da so jo s seboj odnesli leta 2018, ko so se je naučili z Etno Histeria World Orchestrom.

Hayelala dokazujejo, da so mojstri spajanja najrazličnejših glasbenih vplivov, ritmov, kultur in žanrov v delujočo celoto. Peto skladbo denimo obliva avra filmske glasbe, pri čemer sta protagonista predvsem klavir in violončelo, zasanjano vzdušje preseka naslednja pesem Stvarnik ognja z nizkimi a cappella vokali, ki se nekje na polovici razvije v valček in zaključi z jodlom, sedma skladba pa je zanimiva in predvsem zelo delujoča mešanica klasičnega klavirja, električnih kitar in ritmičnih breakov, ki spominjajo celo na glasbo Arctic Monkeys.

Na drugi vrh izdaje se povzpne deseta skladba Pesek Kasuia, ki govori o Nitajevem potovanju skozi puščavo, ko je imel sedemnajst let. Na potovanje se je odpravil z dvema najboljšima prijateljema, z malo izkušnjami, velikim ponosom in velikimi filozofskimi in eksistencialnimi vprašanji, ki so takrat tlela v njih in ki so se jim skozi popotovanje razjasnjevala, ugašala in vnemala. Na tem potovanju so jim bili podarjeni mali trenutki razodetja in milosti, ki so odgovarjali na njihova izpraševanja in bili neprecenljiva darila, ki jih popotniki še danes nosijo s sabo.

Plošča se zaključi s skladbo, ki nosi podoben naslov kot prva, in sicer Dnevi minevajo kot leta in ima isto melodijo in besedilo refrena, vendar so jo zaranžirali na popolnoma drugačen način, z bolj poskočnim in pozitivnim melosom, tako da je ista pesem postala nekaj popolnoma drugega, to pa si lahko razlagamo tudi v smislu, da ima ista zgodba dve plati. 

Posebej je treba izpostaviti Nitajev vokal, v katerem slutimo nekakšno breztežnost. Njegov glas spominja na mirne brzice, ki se pretakajo po strugi inštrumentalov, in tudi če v inštrumentalnih plasteh nekaterih skladb prevladujejo evropski žanri, je v barvi Nitajevega vokala patos Bližnjega vzhoda. To se zazna tudi v načinu ornamentiranja, še bolj kot na prejšnjih izdajah pa se to zagotovo čuti zato, ker je Eretz Arava péta v hebrejščini, medtem ko so bile prejšnje izdaje napisane v angleščini.

Eretz Arava je odisejada poezije in glasbene tankočutnosti. Glasba prepleta sodobno zvočnost s tradicionalno, predvsem arabsko, iransko in turško zvočnostjo, tematike za besedila pa Nitaj črpa iz lastne lirične rahločutnosti in svoje kulturne dediščine. Skladbe opevajo ljubezen in iskanje samega sebe, vodo, ogenj, veter in svetlobo, puščavo, njen pesek, njeno tišino in prostranost, govorijo o fizičnih in duševnih potovanjih, veliko navdiha pa je Nitaj črpal tudi iz svoje vere, iz premlevanj svojega odnosa do Boga in iz molitve.