Samozaložba, 2019

Kdo bi si mislil, ampak ko se lotimo razmišljanja o glasbeniku, ki preizkuša meje poslušljivega, se kot presenetljivo ustrezen izkaže en precej zlajnan citat, ki ga poznamo celo tisti, ki v življenju nismo brali Charlesa Dickensa: »It was the best of times, it was the worst of times, it was the age of wisdom, it was the age of foolishness«. V tokratni recenziji plošče Art of Destruction, ki jo je ustvaril HDMIRROR, bomo torej poskušali utemeljiti, zakaj se nam ta citat danes zdi tako zelo primeren. 

HDMIRROR, iz južnoafriškega mesta Cape Town izvirajoči, a v Berlinu nastanjeni umetnik, glasbeno podtalje bogati že od leta 2016, ko je na svojem Bandcamp profilu objavil svoj prvi komad in nato še dva. Leta 2017 je objavil svoj prvi dejanski skupek komadov z naslovom Anthems 00000000, za katerega je med drugim eksplicitno poudaril, da ni album. In zadeve, ki jih je izdajal kasneje, tudi niso zares albumi, obe najbolj opazni izdaji Adrenalin in Abstract Urgency sta namreč nastali iz live setov. Adrenalin je nastal kot posledica z gabberjem navdihnjenega tematskega klubskega večera v sklopu festivala CTM v Berlinu. Abstract Urgency pa je nastal na festivalu Unsound v Krakovu. Na slednjem je imela tokratna recenzentka priliko doživeti the HDMIRROR experience tudi v živo, priliko, ki jo je seveda tudi izkoristila, čeprav sta istočasno na glavnem prizorišču festivala nastopila velika Amnesia Scanner. Čeprav je ravno omenjeni veliki dvojec lani kraljeval na glavnih odrih tovrstnih dogodkov in je bila tudi njuna lanska plata ena boljših v letni beri elektronskih godb, je ob tem nemara zanimiva opazka, da smo nekateri poslušalci postali naveličani različnih artsi elektronskih live actov, tako globoko zakopanih v abstraktne koncepte, da če nam ne ponudijo še stolov, pač nimamo potrpljenja, da bi stali in čakali na grande finale, ki se bodisi bo ali pa se tudi ne bo zgodil. 

In ko kot konzument elektronskih muzik dosežemo točko, ko se nam ne da več prebijati čez ves ta bulšit, takrat nastopi HDMIRROR, ki brez vsega bulšita zaruži naravnost na zobe s svojo neusmiljeno godbo, ki se ne pretvarja, da je reinkarnacija Bude. Je hitra, je udarna in z odliko opravi nalogo vzpostavitve rejverskega vzdušja v nočnem klubu. HDMIRROR je nekdo, ki se ne skriva za nekimi bizarnimi koncepti, za katere bi samo on zares vedel, kaj je njihov smisel. Niti ni nekdo s fensi laptopom. Je pa do neke mere produkt klasterfaka, ki mu pravimo svetovni splet. Vseeno pa svojo glasbo filtrira skozi izkušnje vrhunca rejverske scene s konca devetdesetih, ki je v Cape Townu takrat delovala enako kot pri nas. Tako evropska kot tudi afriška plesišča sicer dandanes trpijo podobno usodo, namreč da se morajo publike pošteno nacediti s pivom, da bi lahko komolčkale na zdolgočasen oldies goldies house in techno. Počasi pa se iz takšnega ravnodušja prebuja vse večja lakota po nečem novem, nečem malce konkretnejšem. Tako se iz obskurnosti ponovno vračajo žanri, kot sta hardcore in gabber, nastajajo pa tudi nove variacije starih žanrov, ki te kombinirajo z elementi trendov zadnjih let. Tako smo denimo dobili frapcore. Do tega pride, ker mi rab’mo tepež in šamarčine, mi rab’mo nekej, kar bi nas predramilo iz tega medlega obstoja in ne teh nekih zdolgočasenih štiri krat štiri jajc. 

HDMIRROR predstavlja ravno ta šamar, ki ga rab’mo. Je nekdo, ki zavrača trditev, da so se vse kul in inovativne stvari že zgodile. Je že res, da je vse težje biti zares izviren in poslušalcu ponuditi nekaj povsem novega, a vseeno se še najde manevrski prostor, četudi gre res na tesno. V glasbi HDMIRRORja na prvi posluh vse skupaj zveni nostalgično in znano, a ko jo poskušamo miksati s prav tistimi znanimi in nostalgičnimi muzikami, prav hitro ugotovimo, kaj je art of destruction. Na preteklih izdajah je HDMIRROR dodobra razčlenil in spet nazaj sestavil nekatere precej ikonične skladbe. Na izdaji Adrenalin enega izmed vrhuncev recimo predstavlja komad Pitch, ki črpa iz legendarnega hita Smack My Bitch Up zasedbe The Prodigy. Abstract Urgency pa je iz pozabe priklical kontroverzni ruski duo t.A.T.u. s komadom Not Gonna Get Us. Večino časa pa je the HDMIRROR experience sestavljen iz mikrodelcev oziroma šrapnela, če želite, ki je izletel iz eksplozije producentovih tehnik ustvarjanja glasbe. A HDMIRROR se ne spreneveda niti si ne domišlja, da je njegova glasba nekaj čisto novega, zaveda se namreč, da vsaka nova stvar nastane iz izkušenj preteklosti. Inovativnost tiči zgolj v tem, koliko glasbenika naučijo in motivirajo njegove izkušnje, ki lahko ženejo naprej v globlje in morda še neraziskane vode. Glede na slišano sta motivacija in gon HDMIRRORja močna.

Plošča Art of Destruction pa nemara vendarle je album. Kot je namreč zapisano v besedilu, ki spremlja izdajo, je sosledje komadov tokrat oblikovano z nekaj več premisleka ter vključuje tako agresivna razpoloženjska nihanja in počasne uvode kot tudi lesketajoče se prehode. Komad Looks Like Rain je denimo lep primer HDMIRRORjevega poskusa ambientalne glasbe, ki ga producent prav lepo zaokroži z živalskim krikom, za katerega se zdi, da je izlil ves gnev tega sveta. In hkrati si ne moremo pomagati ob misli, da bi komad res dobro deloval v soundtracku zelo opevane serije Chernobyl. Final Forms pa je denimo ena taka zelo sofisticirana serenada. Zone ambientalne učinke kombinira z rafalom, ki mu nato sledi čvrsta koračnica Peacemaker. Kot celota se album skoraj po filmsko prebija skozi serijo najrazličnejših akcijskih motivov s trenutki zatišja, ki so včasih malo daljši, spet drugič krajši, vsakič pa umeščeni s prefinjenim občutkom za umetnost redosledja komadov na plošči.

Zdaj pa se še za trenutek vrnimo na začetek recenzije, v katerem smo iz ne preveč očitnih razlogov citirali nikogar drugega kot Dickensa. V najslabših časih se običajno iz upora pričnejo dvigati najbolj znamenite in kultne reči. Trenutno torej gotovo živimo v enem izmed teh najslabših časov, v katerem pa se vsaj na področju elektronske godbe godijo fantastične reči. Ena izmed teh je gotovo HDMIRROR.

__________________________To detroy is to create.__________________________