29. 12. 2015 – 19.00

HEATHER LEIGH: I Abused Animal

Vir: Naslovnica

Ideologic Organ, 2015

 

Danes v Tolpi bumov obravnavamo najnovejši oziroma prvi polnopravni dolgometražec Heather Leigh, imenovan I Abused Animal. Na Škotskem živeča Američanka ima sicer za sabo že kar nekaj krajših izdaj na založbah, kot so Not Not Fun in Volcanic Tongue, tokrat pa se prvič predstavlja na Ideologic Organ, podzaložbi kultne Editions Mego. 

Čeprav je Heather Leigh znana predvsem po svojih improviziranih eksperimentacijah na posebni vrsti električne kitare, ki je drugačne oblike, igra pa se sede in s pedali, temelji album I Abused Animal večinoma na izčiščenem minimalizmu njenega vokala. Ta je jasen in skoraj boleče senzibilen, inspiracijo pa črpa iz zapuščine ljudske glasbe ali pa celo iz cerkvenih koralov. Vendar pa Heather Leigh glasu kot orodja za čustveni izraz ne izkorišča na popolnoma enoznačen način, saj bolečino v svojem petju servira z določeno mero čustvene odmaknjenosti. Nekako se nikoli popolnoma ne potopi v travmatične izkušnje, ki jih opisuje v besedilih, temveč se od njih distancira skoraj z nekakšno krutostjo in vzvišenostjo, ki kot priokus ostaneta za na površni posluh prevladujočo nežnostjo. Ta specifična vrsta patosa naj bi seveda vzbujala čustva tudi v poslušalcu, vendar ni popolnoma jasno, kakšna in kako, kar pa ni pomankljivost, marveč dodatna dimenzija.

Zvokovni minimalizem, melanholija in repeticija so ponavljajujoče se teme na albumu, vendar pa imajo skladbe obenem precej raziskovalno formo - in posledično večinoma daljšo minutažo. Vendar pa gre za album, ki ga ti ali kakšni drugi poskusi preprostega opisa le stežka definirajo, je namreč še skoraj manj logično ali simetrično konstruiran kot bi za album v osnovi improvizatorske izvajalke pričakovali. Občutek daje, da je pomanjkanje namerne rdeče niti posledica tega, da gre za globoko izpovedno glasbo, in tako preprosto sama izpovednost postane še najpomembnejša rdeča nit od vseh.

Nekaj skladb je torej skoraj popolnoma a capella, v Fairfield Fantasy in The Return petje Heather Leigh spremlja par repetitivnih hipnotičnih kitarskih tonov, edina skladba, kjer kitara zares prevlada, pa je All That Heaven Allows. Tu se pokaže, da tudi čustvena izrazna možnost tega instrumenta, vsaj v uporabi Heather Leigh, ni kaj dosti manjša kot pri vokalih. Sovpliv obojega kulminira v intenzivni mešanici, ki izstopa tudi po tem, da se v njej skoraj že oblikujejo refrenske strukture, in pa seveda po tem, da edina zares zavzame rokenrol držo in bluzovski patos s praktično nojzerskimi ekspedicijami.

Čeprav za konec velja omeniti, da je časopis The Wire na svojem seznamu 50 najboljših izdaj leta 2015 I Abuse Animal postavil na peto mesto, se zdi nesmiselno ugibati, zakaj. Neodvisno od osebnega okusa poslušalca ima plošča namreč nekaj tako nedefinirano monumentalnega, da se kakršnakoli preveč specifična pohvala ali kritika zdita nenaravni in neizogibna zgrešitev poante. Slednja je tu tako ali tako še bolj kot ponavadi definirana s poslušalčevo subjektivno izkušnjo.

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.