Galaxie Records, 2019

Skoraj nepredstavljivo se zdi, da globoko v enaindvajsetem stoletju obstajajo ljude, ki jih ne boste našli na svetovnem spletu. Še toliko bolj, če gre za ljudi, ki se ukvarjajo s kreativnimi panogami, umetnostjo, ali v primeru Hectorine – z glasbo. OK, istoimenski album pod tem imenom je bil v začetku letošnjega leta resda objavljen na Bandcampu, vendar tam o plošči in avtorju - razen skopih hashtagov »folk, pop, rock, še enkrat folk in San Francisco« - ni drugih informacij. Morda nekaj več razkrijejo besedila devetih pesmi, ob katerih se pojavi vtis, da bi avtorja prej kot za njegovim prenosnikom lahko srečali ob kakšnem tabornem ognju ali pa v kakšni hipijevski komuni v gozdovih severne Kalifornije. In ga po vsej verjetnosti zmotili med njegovo (nostalgično) kontemplacijo o življenju v nekih drugih, zelo oddaljenih preteklih časih.

Prečesavanje gugla o Hectorine ponudi nekaj več informacij. Med drugim profil Hectorine na Facebooku s povezavama do skladb Tima Buckleya in Arthurja Russla, tagom »melanholični space folk« in zahvalo (neznanim) sodelujočim glasbenikom na plošči. Nadaljno brskanje nato razkrije, da je Hectorine ime, pod katerim deluje pevka, kitaristka in ustvarjalka pesmi Sarah Gagnon, včasih solistično, včasih s spremljevalno zasedbo, ki jo spremlja tudi na koncertih v sanfranciškem zalivu. No, ker je plošča Hectorine – spet domnevno - njen prvenec, ni povsem jasno, ali je ta skrivnostnost del njene promocijske strategije ali preprosto tega, da je glasbeni mediji (zaenkrat) še niso opazili. Če bi sodili po kratkem zamegljenem videposnetku, v katerem ob subtilni spremljavi električne kitare izvaja eno od svojih skladb, bi lahko sklenili, da gre za premišljeno strategijo. Ampak po drugi strani je povsem možno, da gre le za posnetek s kakšnega od njenih nastopov, na katerem je avtor pozabil izostriti sliko. Kakorkoli že, ker je prvo skladbo pod imenom Hectorine objavila pred dobrim letom, je za taka ugibanja še prezgodaj.

Obstaja pa za to skrivnostnost še tretja in najbrž najverjetnejša razlaga. To je ta, da Sarah Gagnon vse, kar želi sporočiti svojemu občinstvu, pove skozi svoje pesmi. Te so izrazito intimne melanholične romantične meditacije, ki jih v slogu britanskih folkerjev iz šestdesetih let pogosto piše skozi pastoralne motive. Z aranžmaji se s sošpilavci stilsko opre na obrazce country folka, ta pa na račun flavte v spomin priložnostno prikliče tudi klasičen hipijevski folk iz Bay Areae. Ampak v ospredju vendarle ves čas ostaja Gagnonova s svojo kitaro in glasom, ki zaradi barve oziroma intonacije že na prvi posluh spomni na muzo podtalnega popa iz šestdesetih Nico, zato se Hectorine sliši predvsem kot kantavtorska plošča. Zaradi melanholične, temačne atmosfere, ki poslušalca prej dvigne kot pritisne k tlom, in romantične senzibilnosti se denimo znajde na podobnem terenu kot Marissa Nadler. Toda hkrati celotni plošči vtisne svoj značaj, ki kljub preverjenim obazcem oživi v lepo dodelanih pesmih.