Lima Limo, 2019

V tokratni Tolpi bumov se bomo pobliže spoznali z albumom Thread of Gold londonske zasedbe Hejira. Ime zasedbe je arabskega izvora in pomeni beg pred nevarnostjo. Zaseba Hejira se je pod tem imenom prvič zbrala leta 2010, njeno jedro pa že od sestavljajo trije ključni člani. Večinoma se vsi predstavljajo z igranjem več različnih inštrumentov, a njihove vloge so v glavnem naslednje. Rahel Debebe-Dessalegne je glavna vokalistka, kateri se občasno pridruži Sam Beste, sicer v bendu zadolžen za klaviature. Tretji član je Alex Reeve, ki bi ga najlažje opisali kot kitarista, tudi on pa prispeva še s klaviaturami in je avtor aranžmajev za godala. Tej osnovni zasedbi se na plošči sicer pridruži še lepo število drugih glasbenikov.

Zaseba Hejira je torej iz živahne, rodovitne prsti londonske glasbene scene zrasla v letu 2010. Člani benda so že pred Hejiro igrali skupaj v več jazzovskih zasedbah in big bandih. Spremljali so tudi nekatera večja imena, denimo kot člani bendovske zasedbe Amy Winehouse ali Floating Points.

Album je izšel februarja letos pri londonski založbi Lima Limo, ki so jo leta 2016 ustanovili člani Hejire. Njihov tokratni, drugi album je v besedilnem smislu nastal ob izgubi. Tematike tekstov, ki jih piše Rahel, se vrtijo okoli smrti in žalovanja, obenem pa se kontrastno ukvarjajo tudi s pozitivnim odnosom do življenja. Ironično je material za album po večini nastal na duhovnem potovanju po Etiopiji, na katerega je odšla Rahel v iskanju svojih korenin in zgodb o svojem očetu. Ob koncu njenega potovanja sta se ji pridružila tudi Sam in Alex, kar je naknadno vodilo še v raziskovanje tamkajšnje lokalne glasbene scene, izkopavanje redkih vinilnih plošč ter snovanje materiala, ki je kasneje postal Thread of Gold. Na nek način je zasedba na tej ekskurziji vzpostavila ironično povezavo med Etiopijo kot zibko človeške kulture in širokim globalnim besedilnim vpogledom v to, kaj pomeni biti človek. Lep primer tega je pesem Ribs, v kateri se Rahel sprašuje - kam sploh spada in ob tem poudarja občutek odtujenosti, po drugi strani pa nudi tolažbo, kot to stori denimo v verzu »These broken ribs will protect you.«

Bend izhaja iz akademskih voda, pusti določen vtis prekaljenosti, kar je mogoče hitro slišati v oblikah aranžmajev in glasbene produkcije s plošče. Na temeljih zvočno gostih sintetičnih bas linij in tekstur zasedba nato gradi z bolj organskimi zvoki kitare, čistega klavirja, vokalov in godal. Prisotnost klaviatur oziroma sintetizatorjev v njihov izraz vlije določeno modernost, ki je na trenutke primerljiva s filmskimi vzdušji, kot jih predstavljajo denimo Portico Quartet, pripadniki iste glasbene scene. Kompozicije s plošče Thread of Gold so dinamično razgibane in nihajo med minimalistično rabo različnih kompozicijskih tehnik do kompleksnejših in gostejših, skoraj himničnih skladb. Vzemimo za primer skladbo Save it for Another. Ta onomatopoetično uvede bas boben v navezavi na prvo vrstico besedila, ki se glasi »the heart begins to beat again.« V skladbi vokal pusti veliko prostora tišini in skoraj rubato oblikam inštrumentalnega fraziranja, kar ga potisne v osredje, medtem ko ga izmenjaje se spremljajo le klaviature in bobni. Kontrastni primer najdemo v skladbi Empire, ki nastopi z živahnejšim, hitrejšim tempom ter več plastmi nasnetih vokalov in kitar.

Kontekstualno lahko Hejiro razumemo kot del nove britanske invazije, kot nekateri imenujejo prodor nekaterih mlajših londonskih jazz glasbenikov na globalni oder. Čeprav gre pri zasedbi Hejira za drugačen zvok, kot ga predstavljata denimo Moses Boyd ali Shabaka Hutchings, gre tudi pri Hejiri vsaj za določen etos scene, etos, ki neizogibno povezuje njene akterje. Morda gre tu zgolj za črpanje navdiha iz vrvečega okolja z redno in živo koncertno oziroma družabno kulturo. Vzemimo za primer producenta in DJ-ja Floating Points, ki smo ga že omenili v uvodu tokratne Tolpe. Njegovo črpanje iz zapuščine jazza se manifestira v rabi določenih žanrsko specifičnih elementov, vstavljenih v kontekst klubske scene. Takšni elementi so na primer specifična inštrumentacija, harmonske osnove ali že denimo sam zven znanih Rhodes klaviatur.

Takšni elementi se v globalnem kontekstu že pojavljajo tudi pri bolj mainstream izvajalcih. To sicer ne pomeni nič za sam žanr jazza kot takega oziroma njegovo filozofijo, vseeno pa v spajanju z različnimi drugimi glasbenimi stili pripomore k širjenju jazzovske kulture. Na tej točki lahko o našem današnjem bendu razpravljamo v dveh specifičnih kontekstih. Hejiro lahko razumemo v kontekstu njihovega okolja, kar bi pomenilo predvsem nekakšno temeljno jazzovsko izhodišče. Po drugi strani lahko zasedbo razumemo tudi kot neizogibno posledico lokalne scene z modernim zvokom, ki sicer izhaja iz jazzovskega ozadja, a po drugi strani ne kliče k globljemu raziskovanju nekaterih ključnih jazzovskih pojmov, denimo improvizacije. Takšno definicijo je zaradi dejstva, kako se to gibanje razvija, v tem trenutku težko utemeljiti, posamezni ustvarjalci na sceni imajo namreč krožni učinek eden na drugega. To bi lahko ponazorili na primeru nekoga, kot je DJ 1derful, ki na Soundcloudu objavi serijo umirjenih neo-soul komadov, namenjenih sproščanju ob učenju. Za tako serijo se odloči že zaradi gole izpostavljenosti močnejši afiniteti širše publike do takšnih zvokov, čeprav samih skladb ne zaznamuje nujno strašno poglobljen razmislek in s tem namen ustvarjalca. A isti zvok nato uporabi nekdo, kot so že prej omenjeni Portico Quartet, ki ga razvijejo globlje in z občutno več razmisleka. Njihove kompozicije so nato spet vir navdiha za različne druge influencerje in tako dalje.

Thread of Gold se torej ponaša z modernim zvokom in produkcijo, prihaja pa vkup s trenutno plimo novih, mlajših londonskih ustvarjalcev. Četudi gre morda za odmik od tradicionalnih elementov jazza, celo do te mere, da bi lahko zatrdili, da glasba zasedbe Hejira ne sodi v dotični žanr, razmislek o vplivu takšnih albumov in takšnih godb na prihodnost tako jazzovske kot indie scene vseeno nosi določeno relevanco.