Ninja Tune, 2018

Petkov večerni blok, posvečen sodobnim elektronskim muzikam, začenjamo s predstavitvijo sveže izdanega drugega dolgometražnega albuma nemške producentke oziroma predvsem didžejke Helene Hauff. Vselej v črno ovita temnolasa Hamburžanka se je z rezidenco v kleti lokalnega aktivističnega prostora Golden Pudel in s počasnim piljenjem selektorske vizije v zadnjih nekaj letih zavihtela v sam vrh najbolj vročih imen globalne elektronike. Zaradi popularnosti jo lahko primerjamo z agencijsko in piarovsko precej bolj aktivno zastopanimi vrstnicami, kot so Nina Kraviz, Amelie Lens, Charlotte de Witte in Peggy Gou. Navezujoč se na njen producentski slog, pa lahko vzporednice vlečemo z Delroyem Edwardsom, Florianom Kupferjem, delno Xosar in širšo družino založbe L.I.E.S.

Za natančnejši vpogled v njeno glasbeno življenje in preboj, ki ga je spodbudil britanski producent Actress, vas napotujemo na številne obsežne članke in intervjuje, ki so splet preplavili v času pred izdajo danes obravnavanega Qualm. Za nas bo dovolj, če rečemo, da je Hauff s svojo netrendovsko, goth kid pojavo in resnično abrazivno selekcijo plesnih glasb, v katerih ni prostora za lahkomiselni hedonizem tradicionalnega housa, skoraj lastnoročno prebodla bolj ali manj namišljene membrane, ki ločijo podzemlje in mainstream. Še pred nekaj leti bi težko verjeli, da lahko visokooktanski distorzirani electro, ki je bil v splošnem domena sladokuscev in poznavalcev, v pogon spravi po demografiji in ozadju mešane množice velikih glasbenih festivalov. Hauff to uspeva kot po tekočem traku; edini pogoj je verižno kajenje čikov, ki le redko zapustijo območje njenih ustnic.

Tak pristen, neobremenjen pristop se odraža tudi v njenem avtorskem glasbenem udejstvovanju. Najprej gre poudariti, da je za razliko od številnih drugih za Hauff produkcija glasbe sekundarnega pomena. Je predvsem področje, kjer se umakne od uokvirjenega razmišljanja o konstrukciji didžej setov in se posveti bolj svobodnemu razkrivanju potencialov tradicionalnih analognih mašin, ki so se počasi nabrale v njenem studiu. V tem smislu je Hauff precej netipičen primer elektronske glasbene industrije, znotraj katere odmevnost zgodnjih produkcij določenega avtorja definira kasnejše zanimanje agencij ter intenziteto nastopanja. Nasprotno je Hauff prvotno tehnično podkovana selektorka bolj obskurnih in tesnobnih, a prav zato poživljajočih odvodov hitrih elektronskih muzik z veliko fenovsko bazo. Ta je, skoraj zagotovo, precej večja od tiste, ki ceni njen avtorski output. Toda hec je v tem, da je tako njej kot založbam, ki jo izdajajo, to zanemarljiv faktor. Vztrajanju v podzemlju pa bržkone botruje njen retrogradni, relativno nedostopen, surov in aranžmajsko minimalističen glasbeni izraz.

Njen punkovski etos, priučen v rezidenčnih letih v Golden Pudlu, se manifestira tudi v samem ustvarjalnem procesu. Preprosto povedano gre za jamanje na klasične Rolandove mašine iz družine TR in TB, Rolandove sinte iz družine Juno in nalaganje efektov za dodatno saturacijo in distorzijo zvoka … Recept, ki ga poznamo nekje od sredine osemdesetih let. Dvanajsterica komadov z albuma Qualm je v resnici glasba v nastajanju, ki jo je Hauff na določeni točki zapisala na magnetofonski trak. Prav ta neposrednost in procesualna nujnost zamejitve neusmerjenega muziciranja na začetni in končni točki na albumu Qualm naslavljata številne dileme. Najlažje bi bilo godrnjati, kako je neinventivna, kako smo vse to lahko slišali že v sredini osemdesetih s triom S.M. Nurse, fotri Čikažani in številnimi drugimi. Neizprosnost, pretirana distorziranost, zasičenost na meji nelagodja … surovi karakter albuma Qualm je dvojne narave. Na trenutke je surovost emancipatorna in preroditeljska – denimo v komadih Lifestyle Guru ali No Qualms, predvsem pa čudaški viži btdr-revisited in Fag Butts in the Fire Bucket. Ritmična osnova, četudi še tako skeletna, nas uspe zdramiti iz vselej prisotnih dvomov o odkrivanju tople vode na področju danes že skorajda muzejskega hardwara. Na albumu smo soočeni tudi z dobro mero surovosti, ob kateri nam lastna glasbena širina in izkušnje rade prišepnejo, da gre zgolj za stokrat slišan, lahko bi rekli celo template analogni jam, ki ne pelje nikamor.

V tej luči gre izpostaviti tako klubu namenjene komade Barrow Boot Boys ali The Smell of Suds and Steel kot tudi razpoloženjske, na teksturah utemeljene intermezze Entropy Created You and Me ali Primordial Sludge. Zaradi strukturne predvidljivosti in zvočnega enoumja so ti, milo rečeno, dolgočasni. Nasprotno pa zanimivo rešitev najdemo z diptihom Qualms in No Qualms, osrediščenem okoli v preteklost zazrte, a poživljajoče sintovske melodije, ki dvakrat blesti na različne načine. Hauff tukaj pokaže praktično rešitev, kako monotoni šestminutni jam razdeliti na dve enoti, ki kljub skupni melodiji stojita vsaka zase. Album v pozitivnem tonu zaokrožita preprosti slow burner za ob sončni vzhod Panegyric in manj navdihujoč epilog It Was All Fields Here When I Was a Kid.

Qualm kot album predstavlja zgolj in samo vsoto svojih delov. Enkratno poslušanje dvanajstih estetsko enoumnih komadov zaradi enoličnosti in pričakovanih obratov ne ponuja tistega presežnega, kar sicer pričakujemo od elektronskega albuma. Vendarle na njem naletimo na nekaj povsem solidnih komadov, denimo v duhu Drexciye formirani Hyper-Intelligent Genetically Enriched Cyborg, ki te s punkovsko energičnostjo skoraj nagovarja k stagedivingu. V tem smislu bi Qualm kot kratkometražna izdaja s prečiščenim izborom skladb lahko pustil večji vtis. Ne gre pa pozabiti, da so producentski podvigi za Heleno Hauff predvsem priložnost za pobeg od siceršnjih didžejevskih obveznosti in ji bo tako za naše pristranske impresije prav malo mar.