HELIOS: VERIDITAS

HELIOS: VERIDITAS

Recenzija izdelka
22. 9. 2018 - 19.00

Ghostly International, 2018

 

Pobeg nazaj k naravi, stran od zateženega vsakdanjika in prenatrpanih urnikov res ni več tuj koncept. Želja pokazati večni sredinec vsem idiotom v službi, prodati kramo in kupiti kako malo posest na obrobju gozda je zadela že marsikoga in se med današnjo generacijo mladih zaposlenih le širi. Jutra med tednom so vse težja, ure, preživete za računalnikom, vse daljše in Radio 1 vse bolj in bolj nadležen. Ko se zavedamo, da nas čaka še dobrih štirideset let brez obljubljene penzije, je večni pobeg prej nuja kot želja. Morda se ob vsej tej zagrenjenosti naključno znajdemo v razmišljanju o preteklosti, saj so tudi naši starši morali pretrpeti isti šmoren, če ne še kaj hujšega. Takrat so jim ob frustracijah pomagali tisti hrošči in kotaleči se kamni. Tisti malce mlajši in seveda bolj kul pa so svoj mir lahko našli tudi ob novih zvokih skladatelja Briana Ena. Tega, ki je frustracijam z letališči pristavil Ambient 1: Music For Airports, in tega, ki je bil tudi očiten vpliv subjektu pričujoče Tolpe bumov. Tokrat bomo govorili o ambientalnem prinašalcu miru in stvaritelju albuma Veriditas, skladatelju s psevdonimom Helios.

Ambientalni ustvarjalec Keith Kennif se skriva pod različnimi psevdonimi. Njegova klasična dela v krogu ambientalnega sozvočja najdemo pod imenom Goldmund, njegove rockovske skladbe slišimo s prisluhom dvojcu Mind Julep. Večina Keitha Kennifa morda ne pozna po njegovem pravem imenu ali kakšnem od psevdonimov, kvečjemu je njegovo delo Years lahko slišal marsikdo, ki je zagnal funkcijo A Look Back svojega Facebook profila. A ta večer ne bomo obravnavali neštetih del, ki jih je očitno talentirani skladatelj ustvaril za filme, gledališče in različne digitalne aplikacije. Tokrat si bomo privoščili najnovejšo ploščo njegovega ambientalnega projekta Helios.

Helios nekateri morda še najbolje poznajo po albumu Eingya iz leta 2006, s katerim se je Keith prikazal svetu žanra ambientalne glasbe. Pitchfork in Allmusic sta ga spljuvala, češ da gre za zgolj drnjoheraj sintetičnih podlag z dodatki kitar in lo-fi beatov. A čez leta je plošča obdržala popularnost na glasbenih forumih in kmalu postala kultna klasika novejšega vala Enove ambientalne rodbine. Keith je svoje delo pod imenom Helios nadaljeval in po letih ustvarjanja smo se zdaj znašli pred njegovo najnovejšo stvaritvijo Veriditas.

Številni bi Veriditas gladko označili kot formulaično ambientalno ploščo, ki se bistveno ne razlikuje od številnih sintetično-statičnih Soundcloud zvočnih tepihov. Skratka, dolgčas. A ob natančnejšem poslušanju nam mora postati jasno, da celota Veriditas deluje v točno takšni obliki, kot je predstavljena - kot daljši odklop od frustrirajočega hrupa vsakdana. Začetna skladba Seeming uvede počasni razvoj definirane harmonije in filmičnosti vlije še ščepec popolnega miru. Skladba album napove in ga hkrati skoraj uniči. Zgodba se s Seeming začne in tudi že konča, nadaljevanje albuma nam namreč ne ponudi več ničesar pretirano oprijemljivega. Skladbe so si med seboj podobne, dromljanje ostaja, lepota miru zvočnega lebdenja pa kmalu postane že kar preveč poznana značilnost.

Veriditas je povsem klasičen album ambientalne glasbe. Nariše sliko, nas potegne vanjo, čas se popolnoma ustavi. A kako nas vrli skladatelj drži v tako močnem primežu, da se ob izteku zadnje skladbe celota albuma zdi tako popolno smiselna in razumljiva? Poleg očitnih melodičnih vstavkov, kakršne slišimo v skladbah Harmonia, Upwards Besides The Gates in Even Today, občutimo tudi lepoto, zajeto v sintetičnih detajlih inštrumentacije in njenih barvah. Poleg tipičnih zvokov minimalističnega klavirja in klasične kitare nas drži svetel in mehak zvok dromljanja, ki s svojimi sintetičnimi barvami deluje povsem Enovsko in v tem nostalgično. Keith nam ponudi možnost, da se za štirideset minut prepustimo klasičnim harmonijam, podrobnostim sintetiziranih zvokov in čakanju na naslednji bežni melodični vzorec.

In prav v tem se pravzaprav skrivata lepota albuma Veriditas in očitna moč skladatelja Keitha Kennifa. Ta namreč ustvari občutek popolnega miru, kakršnega lahko doživimo na kakšnem sprehodu v naravi, daleč od frustracij, računalnikov in večnih niti mailov. Treba pa je omeniti še pomembnejše dejstvo. Keith Kennif je z Veriditas ustvaril po formi povsem klasičen ambientalen album, ki pa nikakor ne zveni kot zastarela kopija pionirske dinastije, kar se pod črto zdi še večja posebnost kot kak sodobnejši poskus neskončnega dromljanja. 

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.