Noise Appeal Records, 2016

8. februarja 2014 je ob zidove kluba Wakuum v Grazu trčil skoraj polurni noiserski komet kitarskega feedbacka. Poleg ostalih zasedb, ki so igrale pesmi Louja Reeda, ki mu je bil večer posvečen, so namreč takrat nastopili tudi domačini Hella Comet. Namesto konvencionalne priredbe kakšnega bolj znanega komada Velvet Underground, so se Hella Comet odločili za popolnoma drugačen eksperiment. Navdih zanj so črpali iz Reedovega noisersko-avantgardnega albuma Metal Machine Music, prav tako sestavljenega zgolj iz efektiranega kitarskega feedbacka. Ta album je bil leta 1975 sprejet s precejšnjim začudenjem in tudi publika v klubu Wakuum je ob performansu njihovih običajno melodičnih post-rockovskih in shoegazerskih znancev Hella Comet pač malce obstala.

Zasedba je posnetek tudi izdala, že s samim nastopom pa morda nakazala tudi nove smernice v svojem zvoku. Anekdota pa je v tem kontekstu pomembna tudi z vidika letos izdane nove plošče Locust Valley, ki jo otvori podoben kitarski feedback. Sicer so zasedbo že prej povezovali z noisom, vendar pa na novem albumu kitarista Jürgen Hochsam in Franc Gurt še toliko bolj izrazito prevzemata nekonvencionalne načine zvočenja, v luči tega pa hrupno nastopita tudi letos pridružena bobnar Slobodan Kajkut in basistka ter pevka Lea Sonnek.

Hella Comet na novi plošči vsake toliko še naredijo obvoz po počasno razvijajočih se atmosferično-vesoljskih, post-rockovsko in ne nazadnje shoegazersko začrtanih linijah, ki so se jih pretežno držali na predhodnih dveh albumih Celebrate Your Loss in Wild Honey. Kljub temu je njihova zvočna podoba tokrat bolj jasna in ritmično hitrejša post-punkovska. Namesto minimalističnih in počasi menjajočih se akordov se polaščajo glasnih in robustnih punkovskih riffov ter noiserskih in naključno vpijočih kitar. Prav tako v oči močno bode naslov plate, ki verjetno ni po naključju poimenovana po dobro znanem prestižnem ameriškem izobraževalno-uživantskemu predelu Locust Valley v zvezni državi New York. To nam sporoča, da je plošča bolj konceptualno naravnana ter pretežno jezna in odločna.

Kljub hrupnosti pa bi težko rekli, da gre ob novem albumu za skupek manj poslušljivih komadov. Locust Valley je morda na prvo žogo celo njihov najbolj komercialno naravnan album do danes, vendar zgolj zaradi osnovne punkovske in klasično rockovske zamejitve ter zavoljo krajših komadov, kot smo jih bili pri tej zasedbi vajeni v preteklih letih. Resda se je bend omejil znotraj post-punkovsko-rockovskega okvirja, vendar so robovi tega okvirja grobi in prehodni. Še najbolj klasično post-punkovsko udarijo v The Wicked Art To Fake It Easy in v Swim, z več komadi pa zasedba beži od osnovnega žanra ter mu dodaja drugačne predznake. Tako potekata komada Secret Body Nation in Sid v stilu alternativnega rocka, tistega zgodnje definiranega noiserskega iz 80-ih let, značilnega za zasedbo Sonic Youth. S komadom 43goes79goes43 nas zgrabijo skoraj po grungersko, podobno pa je tudi z Idiots and Slavery, ki proti koncu zavije v psihedelijo in post-rockovske prvine značilne za zgodnejše obdobje zasedbe.

S Fortunate Sleeper in Midsummer Heat pokažejo, da jih ni strah zaiti niti v še bolj poslušljiv pop-rock, seveda ne na račun še vedno hrupne integritete, v Dead Match Figure pa slišimo ostanke shoegazea. V teh za odtenek bolj mirnih treh komadih do močnejšega izraza pride tudi pevkin vokal. Leo zaradi zelo močne in vsestranske vokalne izvedbe ter eterične barve glasu zlahka primerjamo z Björk, vendar bi bili glede na bendovo žanrsko usmeritev boljši vzporednici Kim Gordon  iz Sonic Youth ali Kim Deal iz Pixies. Primerjavo še nadalje podpre dejstvo, da je tudi Lee basistka. 

Pod črto sta predhodna albuma v primerjavi z Locust Valley morda bolj homogena, zavita v post-rock, pa tudi bolj skrivnostna. A zaradi različnih punk-rockovskih predznakov nas nova plošča pelje skozi melodije z mnogimi odklonskimi presenečenji in posledično različnimi razpoloženji ter do konca ostaja zanimiva. Kakšne nalezljive vibracije oddaja Hella Comet v živo, pa lahko preverite že 26. novembra v Baru Gabrijel v Cerknem.