Emanzipation Productions, 2021

Hellsword, ljubljanska blackened speed metal zasedba, piše skupno pot že od daljnega leta 2009, po glasbeni sceni pa sta do zdaj pustošila zgolj dva kratkometražca, Blasphemy Unchained iz leta 2011 in Sounding the Seventh Bell iz leta 2014. Nato je, vsaj v studijskem smislu, vse do letos zavladala tišina, medtem ko je bilo koncertno življenje vseeno nekoliko bolj živahno. Dobrih sedem let po zvonjenju sedmega zvonca se bend končno predstavlja še s pravim dolgometražcem, ki obsega skoraj 45 minut, sestavlja pa ga devet skladb, ki so nastale v tem času, nekatere celo prej. Predmet današnje Tolpe bo prav ta plata s primerno temačnim naslovom Cold is the Grave, ki je izšla že septembra pri danski založbi Emanzipation Productions, specializirani za bolj ekstremno zvenečo podtalno kitarsko glasbo.

Trio, ki v postavi ostaja nespremenjen od leta 2010, sestavljajo kitarist in vokalist Ironfist, basist Mike Manslaughter in bobnar Mark Massakre, po kratkometražnem prvencu sodeč pa so svoj zvok določili že zelo zgodaj. Glasba je precej močno zasidrana v zvočno estetiko prvega vala black metala, ki se je na tej točki razvojne poti še opazneje združeval s speed metalom, obenem pa je bilo vse skupaj zavito v prvinskost hardcore punka. Njihov zvok so tako zaznamovale predvsem kultne zasedbe iz starih časov, kot so Venom, Hellhammer, Bathory, in drugi pionirji zloveščih kitarskih rifov. Bend zlasti v solo sekcijah spominja na najbolj divje komade Motörheadov, najdejo pa se tudi podobnosti z modernejšimi zasedbami, kot so Deströyer 666, Midnight in Hellripper. 

Čeprav lahko rečemo, da zasedba nikakor ne skriva vplivov nase in h glasbi gotovo ne prispeva prav ničesar novega, ji vendarle lahko pripišemo nekaj avtorske note, saj jo kljub vsemu težko označimo zgolj za kopijo že slišanega. V vsej kakofoniji zapuščine ne tako mladega žanra so tako še lahko našli drobec svojevrstnosti. Ta je opazen predvsem v razmerju med vplivi različnih žanrov iz preteklosti in ne toliko v dejanskih novih zvočnih rešitvah, niti v strukturnem niti v melodičnem oziroma harmonskem smislu. A kot smo že omenili, so Hellsword ta zvok našli že zgodaj na svoji poti, kar ponazarjata tudi skladbi Unholy Reich in Evil’s Rebirth, ki sta se v prvotni obliki pojavili že na njihovi prvi izdaji, Blasphemy Unchained, pred dobrimi desetimi leti. S tem morda sporočajo, da se ne nameravajo ukloniti pritiskom iskanja novitet.

Ne glede na vse lahko rečemo, da so fantje vredni svojega mesta na Tolpi. Njihova kakovost izvira predvsem iz dobrega občutka za kompozicijo, saj skladbe ves čas učinkujejo dinamično, vsak del ima svoj smisel, tempo variira med hitrim in počasnejšim v ravno pravšnjih intervalih, kitarske solaže topijo obraze, prav tako pa se zdi, da je plata z vsakim komadom boljša. Najboljše skladbe se pojavijo predvsem proti koncu, pri čemer je treba izpostaviti zlasti že omenjena Unholy Reich in Evil’s Rebirth, ki so ju razvijali celo desetletje, kot tudi Chains of Mortality. Dejansko pa je pri tej plati težko izpostaviti same vrhunce, saj je kakovostno precej dosledna. Silovita energija, ki jo oddajajo fantje, je nalezljiva, pri tem pa ima precej pomembno vlogo tudi sama produkcija, ki za razliko od glasbe zasedb, po katerih se zgledujejo, zveni naravnost odlično; to je morda še največja razlika med zasedbami preteklega in današnjega časa. Razmerje med inštrumenti je uravnoteženo; vsako glasbilo dejansko pripomore k skupnemu zvoku in vtisu, ki ga pusti na poslušalcu. Seveda ne smemo zanemariti tehnične podkovanosti treh glasbenikov, zaradi katere album sploh lahko zveni, kot zveni. Gre za izdelek, ki ne razvodeni ob poslušanju celote, temveč lahko poslušalca to še dodatno nagradi.

Seveda se lahko ob vsem tem povsem legitimno vprašamo, zakaj natanko bi bilo smiselno predvsem podvajati že napisano in odkrito. V času, ki je pretekel od prvih black metal zasedb do plate današnjega večera, se je namreč podoba black metala v družbi že močno spremenila in občutek skrajnosti žanra pač ni več tako močen. Čeprav bo tovrstna glasba morda vseeno vznemirila poslušalca z nekoliko bolj tradicionalnim okusom, to mogoče niti ni več namen, vsaj ne tako izrazito, kot je bilo to v zgodnjih 80. letih. Kljub tako vsebinski kot zvočni temačnosti poslušalec ob albumu nemara najprej pomisli na zabavo, saj je izdaja pravzaprav res zelo zabavna in bo že samo s tega vidika ugodila marsikateremu ljubitelju temačnejših umetnosti. Hkrati se je Cold is the Grave treba lotiti z zavedanjem, da ob tem ne bomo odkrivali ničesar zares novega, temveč bomo zgolj prisluhnili zelo solidni posvetitvi pionirjem ekstremnih glasb izpred štiridesetih let.