Already Dead Tapes, 2019

V tokratni Tolpi bumov obravnavamo trio, ki deluje pod imenom Hess Usui Huen. Sestavljajo ga bobnar Joe Hess in saksofonistka Mabel Suen iz Ljubljani podobnega ameriškega mesta St. Louis v zvezni državi Missouri ter vzhajajoča zvezda tokijskega podzemlja Kenji Usui z basom. Njihova naveza priča o dolgoletni tesni prepredenosti japonske in ameriške alternativne scene, stkani z energijo številnih bolj ali manj neznanih glasbenikov. Za izpostavljenost teh navez sicer skrbijo nekatere založbe, med nimi tudi Already Dead Tapes, ki je izdala kaseto tokratnega tria. Already Dead Tapes po slabih desetih letih delovanja ravno povija svojo tristošestnajsto izdajo, kar v povprečju pomeni vsaj trideset izdaj letno, skoraj vse pa so izšle na lično izdelanih kasetah, nekako v stilu založbe Janushoved in drugih, ki jih na Radiu Študent pogosto predstavljata oddaji D-Liga in Dimni Signali. 

Posnetek MOMO je prvi posnetek sodelovanja Joa Hessa, Mabel Suen in Kenjija Usuija, sicer pa imajo vsi trije že dolgoletne izkušnje špilanja v različnih zasedbah. Ni ravno jasno, kako so se spoznali, ampak Hess Usui Suen so trije glasbeniki, ki pogosto nastopajo na istih festivalih na Japonskem, v Tajvanu, Kanadi, Ameriki in verjetno še kje. Ogromno energije vlagajo v redno nastopanje, nova sodelovanja, koncertne turneje, obenem pa v različnih zasedbah vsako leto izdajo vsaj tri albume. Kenji Usui ima za sabo skoraj dvajsetletno zgodovino igranja v japonskih bendih, med katerimi izstopajo noise rock ansambel Pororocks in različne lightning boltovske eksapade, denimo z zasedbo An Atomic Whirl. Na drugi strani Pacifika pa sta se Hess in Suen našla znotraj lokalne alter scene, na kateri sta se kalila v različnih noise rockerskih, punk in drugih takšnih surovih bendih, kopici sodelovanj pa sta dodala tudi svoj punk-jazz duo Complainer. Nekje na križiščih teh plodovitih delovnih poti so se torej tudi srečali tokratni trije protagonisti centralno-ameriške in tokijske scene, ki so septembra lani v Tokiu posneli plato MOMO. 

Besedica MOMO kot naslov ne nosi neke sporočilnosti. Tudi naslovi skladb s plošče recenzentu ne ponudijo prave iztočnice. Plata MOMO je očitno nastala na podoben način kot Kenji Usui snema tudi svoje številne druge plošče – vsi posli so sklenjeni še v studiu, kjer si glasbeniki in glasbenice delijo tajne glasbene vplive, vlečejo na plan glasbene ideje, uskladijo, kar se uskladiti da, in kjer seveda tudi posnamejo svoja dela. Zasedbo Hess Usui Suen tako slišimo za 36 minut oziroma slišimo deset komadov, v katerih se prekaljeni noise rockerji po svoje lotijo free jazza s presenetljivo dobrim rezultatom v stilu energičnih Acoustic Ladyland, ritmično spretnih Hella ali psihedeličnih nemških triperjev Can. Komadi so v večini instrumentalni, le Kenji Usui se na momente razgovori v mikrofon oziroma odrdra svoje besede v materni japonščini. 

Hess Usui Suen na plošči MOMO udarijo že s prvim komadom Dead Dance, v katerem nas presenetijo neobičajni zveni bobnov, basa in saksofona. Basovska linija še posebej izstopa, Usui namreč ustvarja šumečo podlago, medtem ko Suen preigrava melanholične saksofonske linije, Hess pa izza bobnov drži vitalen ritem. S takšnimi kontrasti se trio pogosto igra. Na albumu so tudi kratki in neobičajni punk-jazzovski komadi, kakršen je Baba Yaga, ter daljše, štiri- do osemminutne epopeje, kakršna je Doom. V teh daljših epopejah se instrumenti zasedbe Hess Usui Suen radi porazgubijo v nojzu in ponorelem vrvežu, kar pa bend z zaporedjem komadov naglo brzda z mirnejšimi ambienti, kakršna sta četrti, Gavel, ter zadnji komad, Yamanaka-KO, med katerimi tudi poslušalec lahko zadiha. 

Hess Usui Suen s ploščo MOMO vsekakor opozorijo nase, četudi je očitno, da albumu malo manjka nekaj repa in glave. Njihov izraz stalno preseneča, sploh pa ne zna nehati šokirati Usuijev bas, ki je enkrat distorziran, drugič pa ga špilavec prav nežno boža. Tudi Joe Hess se spet izkaže, ko ob bobnanju denimo upravlja s terenskimi posnetki, Mabel Suen pa raziskuje nove izrazne načine igranja na saksofon, veliko intenzivneje kot v drugih zasedbah. Ker dajejo vtis, da se med seboj dobro ujamejo in da med igranjem kar tekmujejo v tem, kako se prignati do robov lastnih zmožnosti, verjamemo, da bo njihovo sodelovanje v prihodnosti rodilo še mnogo sadov.

http://alreadydeadtapes.com/adt/works/releases/