Century Media, 2015

V tokratni Tolpi bumov se posvečamo tršim zvokom, in sicer najnovejšemu izdelku oaklandskih High On Fire. Bendu smo se nazadnje posvetili pred tremi leti, ob izidu prejšnjega albuma »De Veris Myisteriis«, ki je veljal za klasični High On Fire album in je po nekaterih mnenjih popravil slab okus njegovega predhodnika »Snakes For Divine«. Slednjega so namreč označili kot radiu preveč prijaznega in mu očitali preveč preskokov med različnimi derivati metal glasbe. A po tem so High On Fire tudi znani. Z vsakim novim albumom so poskrbeli za povezanost s predhodnim izdelkom, obenem pa začrtali nove poti v svojem razvoju. Tudi zato še zmeraj ni skupnega mnenja o najboljšem albumu tega benda.

Luminiferous je sedmi album v sedemnajstletnem obstoju benda High On Fire. V slabi uri nam power trio servira devet novih komadov, z odlično produkcijo Kurta Balloua, kitarista Converge, ki je produciral že prejšnji album »De Veris Mysteriis«, za katerega mastermind zasedbe Matt Pike pravi, da je »Luminiferous« njegovo nadaljevanje – le bolj globoko. Globoko pa predvsem zato, ker je to edini album, ki ga je Pike posnel trezen, po vrhu vsega pa je končal zvezo s svojo dolgoletno življenjsko sopotnico. Če je Pike na prejšnjih albumih briljiral predvsem v filozofiranju z riffi, se je tokrat posvetil besedilom, ki so polna teorij zarote, od vesoljcev pa vse do iluminatov. Všeč so mu teorije Davida Ickeja o novodobnem spiritualizmu in o bratovščini ljudi-plazilcev, ki kontrolirajo cel svet, ki mu je posvečen že uvodni komad »The Black Pot«. 

»The Black Pot«, »Carcosa« in »Sunnless Years« najbolj spominjajo na prejšnja obdobja High On Fire, predvsem iz časov »Death Is This Communion« in pa »Blessed Black Wings«. Razgibano igranje Desa Kensela, ki se stopnjuje od mid-tempo pasaž do d-beatovskih delov in dvojnih napadov bas bobna, je najbolj dinamično od vseh prejšnjih albumov, na katerih so bobni nekako v ozadju. Komada »Slave The Hive« in pa naslovna »Luminiferous« sta thrash metalska komada, ki najbolj spomnita na miks med Motörhead in Bathory ali pa na mlajše Toxic Holocaust, najbolj zaradi hitrega Pikovega petja in visokih krikov. Čeprav so High On Fire še zmeraj najmočnejši v agresivnih delih, dokazujejo, da se odlično znajdejo tudi v počasnih baladah. Tako je največje presenečenje albuma pesem »The Cave«, ki se začne s čistimi kitarami in vokalom, ki skozi phaser efekt spomni na legendarne Sleep, ob koncu pa preseneti z epsko solažo. »The Cave« pa je tudi edina ljubezenska pesem v zgodovini Pikove glasbene kariere. 

Na albumu »Luminiferous« je kar nekaj presežkov, med katere spada tudi najbolj spevna »The Falconist«, v kateri sludge trio dokaže svojo melodiko na vseh instrumentih, prevladuje pa vokal. Pikove solaže, ki so prisotne v vsakemu komadu so še zmeraj nepredvidljive in zanimive, obenem pa bas Jeffa Matza polni praznino in drži temelje nizkih frekvenc. Album se zaključi z devetminutno »The Lethal Chamber«, ki postopoma odjekne v tišino.

High On Fire so izdali še eno odlično plato, kateri v nobenem pogledu ne moremo pripisati monotonosti ali ponavljanja s prejšnjimi izdajami. »Luminiferous« je manj tehnična kot »Death Is This Communion«, trša kot »Snakes For The Divine« in bolj melodična kot »De Veris Mysteriis«. Stonerski vojni stroj je še vedno zanimiv, nepredvidljiv in nikoli poceni. S svojimi besedili na plošči so stopili še stopničko višje, saj so v preteklosti stavili predvsem na svojo glasbo. Manipulirano človeštvo, iluminati in vesoljci, ki nas ugrabljajo že od stare Sumerije – bolj metal žal ne gre.