Touch, 2012

V Tolpi Bumov tokrat poslušamo ploščo islandske čelistke Hildur Guðnadóttir z naslovom „Allow The Light“. Na njej se Hildur predstavlja v za njene standarde precej izčiščeni različici – zgolj s čelom in glasom. Striktno gledano pa bi morali k temu dodati še laptop, ki ga uporablja za živo zankanje in nasnemavanje zvokov čela. Hildur smo na valovih Radia Študent že slišali, in sicer kot gostjo v elektronsko-noiserskem projektu Angel na izdaji „26000“. Tokrat pa je elektronika predvsem ključno orodje večkratnega potvarjanja suhih, akustičnih zvokov.

Hildur Guðnadóttir izhaja iz tiste islandske scene, ki so jo včasih prepoznavno krojili izvajalci, kot so Björk in Sigur Ros, nekoliko kasneje pa tudi skupine, kot so Múm – s katerimi je med drugimi tudi sodelovala. Zmagovito mešanico avantgardne pop senzibilnosti, odmevov ljudskih glasb, eksperimentalne elektronike ter kinematskih in minimalistično-ambientalnih orkestracij tako nosi v sebi tudi Hildur. Na plošči „Allow The Light“ še posebej izstopa značilno intimen pristop k vokaliziranju, ki se izogiba pevskim nastavkom in jih zamenja za šepetajočo bližino. Kot je že marsikdo opazil, bi lahko govorili tudi o nekakšni svojevrstni in eklektični estetiki uspavank. Tako se po krajšem interludiju začne tudi osrednja skladba plošče. Nežno ponavljanje dvotonske vokalne fraze se prepleta s čelom, ki oscilira med nizkimi pedalnimi toni ter drobnimi fraziranji. Vse skupaj se kumulativno sestavlja v ogromen polifonični drone, ki pa ne poteka premočrtno. Gosto nasnemavanje linij tvori gnetljivo gmoto, ki je harmonsko precej pestra in se kljub jasnemu izhodišču izmika striktnemu minimalizmu. S tem ustvarja občutek, kot bi ta drone v svojem bistvu bil nekakšna razpotegnjena pesem.

Bolj kot skladba napreduje, bolj postanejo očitni tudi koralni odmevi znotraj nje. Le-ti pa napotujejo na utrjen sklop povezav, ki vsebuje tako zgodnjo sakralno glasbo kot tudi njene pretvorbe v delih severnoevropskih minimalistov z Arvo Pärtom na čelu. Vpliv teh estetik pa je moč jasno slišati tudi v njenem igranju čela, ki je nezgrešljivo tonalno in molovsko. Ta svojevrsten klasicizem postane proti koncu že rahlo zadušljiv, saj se stranpoti in skrivnostni odzveni, ki so posledica gostega plastenja, umaknejo popolnemu sprejetju prepoznavnih glasbenih kodov. To je seveda lahko povsem stvar okusa - a ostaja vtis, da je preprost tonalni material v sredici plošče razvit in pregneten na precej zanimiv in odprt način, ki poslušalca povleče noter brez očitne prisile točno določenega estetsko-emotivnega učinka.

Za konec naj omenimo še Hildurino mojstrsko obvladovanje tehnike, ki sicer zaradi nereflektirane in nedomiselne vseprisotne uporabe postaja vedno bolj vprašljiva – govorimo seveda o uporabi loopov. Na tem področju Hildur Guðnadóttir spomni na ameriškega violista, elektrofonika in skladatelja, ki se skriva za imenom Core Of The Coalman. Kajpak s precej manj radikalnim pristopom k repeticiji, loopanju in akumulaciji. Morda si za zaključek lahko privoščimo uporabo staromodnega glasbeno-kritiškega stilskega orodja: recimo torej, da plošča „Allow The Light“ zveni, kot bi se Core Of The Coalman srečal s Sigur Rós nekje na islandskem podeželju.