Hiro Kone: Silvercoat The Throng

Recenzija izdelka
9. 10. 2021 - 19.00

Dais Records, 2021

Akademsko izobraženi glasbeniki, ki so dodobra izurjeni v pisanju glasbe in njenem izvajanju, se izjemno dobro znajdejo v okolju eksperimentalne elektronike. V tej za zunanjega opazovalca precej ozki, a zares nadvse široki žanrski zastavitvi se njihovo akademsko znanje o komponiranju v kombinaciji z možnostjo natančnega elektronskega kreiranja in oblikovanja zvokov izkaže kot recept za popolno in neomejeno ustvarjalnost. Ena izmed takih akademskih biserov je nocojšnja ustvarjalka Hiro Kone s pravim imenom Nicky Mao, elektronska producentka, pevka in nenazadnje tudi violinistka, domujoča v New Yorku. Danes bomo pozornost posvetili njeni četrti dolgometražni izdaji Silvercoat The Throng.

Glasbenica je svoj okus med študijem obrnila stran od klasične glasbe k podtalnejšim in bolj levosučnim odvodom tako elektronske kot kitarske glasbe. Tako je leta 2008 najprej pričela igrati v postpunk bendu Effi Briest, ki vsekakor ni vreden pozabe, in pozneje še eksperimentirati v technu kot Hiro Kone. Vsekakor sta njen talent in izobrazba, ki si jo je nabrala skozi leta, oba projekta karakterizirala kot inovativna ter kreativno močna. Čeprav je Effi Briest leta 2010 kaj hitro zaključil svojo pot, pa je njen drugi projekt Hiro Kone tudi danes še kako živ. S prvima izdajama iz leta 2014 in 2017 si je pridobila mesto pri založbi Dais Records, pri kateri domuje še danes. S svojim založniškim kolegom in noise ter industrial mojstrom Drewjem McDowallom je leto po podpisu z Dais Records izdala skupni album, s katerim je produkcijsko bolj tipala stil McDowalla. Obe sledeči solo izdaji je tako zaznamoval dodatek drone, noise in industrial paketa, ki mu je takoj za petami sledila tudi dobra mera vedno dobrodošle temačnosti in turobnosti, ki sta se lepo zrcalili v Konini melanholiji in svetlejših produkcijskih odločitvah.

Letos pa je s ploščo Silvercoat The Throng izšlo dolgo pričakovano nadaljevanje Maoinega ustvarjanja. Izdaja je nedvomno glasbeno najbolj izpiljena in razgibana do sedaj. Obe predhodnici sta sicer uporabljali mešanico eksperimentalnega techna in mrakobne elektronike ter bili narativno usmerjeni, a vedno sta v ospredje postavljali tršo in plesnejšo glasbo, ki se je s potekom albuma le nadgrajevala ter pridobivala na zagonu, ki ga je vseskozi gnala kot izkušen strojevodja lokomotivo. Današnja plošča pa to popolnoma zavrača, na njej si Mao upa gibanje na prehodih popolnoma ustaviti. Album niza izmenično trši, plesnejši in surovejši perkusivni techno in electro ter ambientalnejše, umirjene, bolj dronerske elektronske odvode, ki poslušalca pošiljajo v zasanjano stanje, v katerem se mestoma izogne uvidu mor. Elementi so pri obeh vrstah skladb zvočno izčiščeni in zvenijo unikatno dodelani. Tudi pogled na izris skladb po notnem črtovju bi razkril kompleksnost in zamiselnost, ki prevevata skladbe na Silvercoat the Throng, kar lahko nedvomno pripišemo klasični glasbeni izurjenosti. 

Drzen, vendar zagotovo uspešen skok k zahtevnejšim notnim zapisom, ki ne sledijo popularnemu hipnotičnemu ponavljanju, pa bi lahko glasbo povsem izsušil kakršnega koli čustvenega smisla. Hkratna kompozicijsko kompleksnost in izjemno odtujeno oblikovanje zvoka bi lahko hitro prešla iz tega, kar avtorica čuti ter deli z nami, v predstavitev tega, kar avtorica zna, pri čemer bi se lahko izgubila ključna os glasbe in seveda umetnosti, torej emotivnost ter estetika te čutnosti. Čeprav se Hiro Kone tokrat sprehaja zares po robu tega brezna, je to vseeno album, na katerem je bila njemu najbližje. In ni še padla čez.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness