Thrill Jockey, 2015

V današnji Tolpi bumov se bomo pobliže spoznali z Emilom Amosom, najbolje poznanim kot ustanovnim članom zasedb Grails in Lilacs & Champagne ter nenazadnje tudi bobnarjem skupine OM. A še preden je Emil spletel ta različna glasbena sodelovanja, je obstajal projekt Holy Sons. Holy Sons je Amosova samostojna glasbena zamisel, s katero je kot mladenič v začetku devetdesetih začel pisati svojo zgodbo kot posledico lastne stiske. Ni povsem jasno, ali lahko temu sploh rečemo glasbeni projekt, kajti v prvi vrsti gre za povsem osebni ventil, čigar prioriteta ni prodreti “tja ven”, med ljudi, temveč je pri tem Amosov primarni namen razčiščevati lastne osebne probleme. Recimo temu samoreflektivni glasbeni projekt. Nobena skrivnost ni namreč Amosova preteklost, obarvana z malim morjem drog. Sam pravi, da od šestnajstega leta ni minil dan, ko se ne bi drogiral, da je bila to enostavno nekakšna nuja pri zatiranju najstniškega ega, napolnjenega s testosteronom.



Holy Sons je tako zgodba, ki ima svoje začetke v letu 1992, dogaja pa se v protagonistovi kleti. Povsem odtujen od sveta okoli sebe je Amos namreč skoraj desetletje preživel večinoma v kleti, kjer je bojda posnel več kot tisoč skladb. Pravi, da je lahko takrat na noč posnel tudi do pet skladb! Kakorkoli, do leta 1999 ni zares javno nastopal, zato je tudi vsa glasba ostala, kjer se je začela – v kleti. Še preden je bil dovolj samozavesten za izdajo svojih skladb, je ustanovil zasedbo Grails, ki pa je kar kmalu dobila podporo pri založbi zasedbe Neurosis, Neurot Recordings. Stvari so se odvijale vedno bolje in tako je tudi sam pridobil dovolj samozavesti za izpostavitev lastnih stvaritev. V letu 2000 je izdal svoj prvenec, The Lost Decade, temu pa je sledilo še celih enajst albumov, ki so prejeli kar nekaj pozitivnih kritik - predvsem zaradi neverjetne iskrenosti Amosove glasbe. Resda so na prvi posluh skladbe nekoliko preveč melanholične in počasne narave, a vendar so besedila tako naivno iskrena, da zna glasba pod kožo zlesti prav vsakomur. To pa je zanimivo predvsem, če primerjamo vse glasbene projekte, ki jim Amos posveča čas: ambientalno post-rockovske Grails, trip-hoperske Lilacs & Champagne in temačno dronerske OM. Če temu dodamo še folkovsko kantavtorski projekt Holy Sons, dobimo kar zanimiv opus, dokaz za Amosovo vsestranskost in talent. Ni povsem odveč posebej poudariti, da Amos v Holy Sons vse odigra, zapoje in zmasterizira sam.

V enaki maniri je tako izdal tudi svoj zadnji album, Fall Of Man, in sicer pri založbi Thrill Jockey. Fall Of Man je album, ki združuje Amosove vsestranske talente in razkriva tesnobo, ki jo prinaša bivanje v prostranstvih sodobnega sveta. Je produkt agonije, a vendar je njegov ton tako pomirjujoč, da meji na nadnaravnost. Poleg izvajalčevih osebnih izpovedi pa album odlikuje perfektno odigran instrumentalni del. Kot smo že omenili, Amos večino skladb odigra povsem sam, izjemoma pa sta mu na albumu pomagala basist Brian Markham in bobnar Adam Bulgasem, ki ga spremljata tudi na koncertih. Njun prispevek je očiten pri skladbi Aged Wine, ki je tudi nekoliko živahnejše in odločnejše narave. 

Album je nedvomno eden izmed dokazov Amosove univerzalnosti, saj se tudi na tem izdelku pojavljajo najrazličnejši vzorci, ki združeni v celoto delujejo kot dovršena dramska zgodba. Začne se s skladbo Mercenary World, ki melanholično riše podobe našega temačnega in samouničevalnega sveta. Tudi nadaljuje v podobni maniri, ki se je Amos nekako posluži na celotnem albumu. Vseeno pa lahko opazimo nekakšno stopnjevanje skozi posamezne skladbe, ki na podlagi različnih hitrosti ritma prav tako pridodajo svoj delež k vsebini. Ne glede na temačno vsebino albuma nam razigranost različnih stilov igranja vseeno prinaša nekaj optimističnih misli, ki delujejo kot prvi žarki po dežju, torej kot vse, kar tisti trenutek želimo slišati. Tako se Holy Sons sprehodijo od preprostih kantavtorskih izpovedi do nekoliko trših, dobro detajliranih instrumentalnih vložkov, ki poskrbijo za tisti katarzični element in v nas prebudijo tista bitja, ki si želijo spremembe. Zato niti ni čudno, da ravno zdaj koncertira po Ameriki ob zasedbi Earth, saj na svojih nastopih Amos bojda poskrbi za tisto pravo abrazivno različico svojih skladb, ki jih še čisto posebej nabrusi in jim poviša intenziteto. Holy Sons je tako s Fall Of Man še enkrat dokazal svojo kompleksnost, ki kaže tudi na njegov neverjetni talent in hkrati združuje toliko elementov, da se mu težko upre še tako zahteven poslušalec.