FatCat Records, 2016

Majhni zlomi src, polnočni sprehodi in osvobajajoči občutki break-upa. Pravzaprav sploh ne vem, kdaj je propad romantične zveze nazadnje privzel tako svetle, energične in optimistične tone, kot mu jih prida drugi album škotskega indie dua Honeyblood. Njegovemu in posredno tudi našemu zlomljenemu srcu utrip namreč neumorno narekujejo energični bobni, mu melodijo daje lo-fi zvok ravno prav agresivne kitare in ga dokončno obudijo posrečene preproste harmonije.

Album Babes Never Die lahko z malce mladostniškim naslovom mimogrede spomni na še nekatere relevantne angleške indie plošče zadnjih let, pri čemer takšen manever bendom morda služi kot obrambni mehanizem ob spopadanju s pritiski javnosti. Kljub temu pa bi v glasbenem smislu tudi tokrat Honeyblood težko zares umestili v določen scenski ali trendovski kontekst. Duo, v katerem se je sicer po prvencu zamenjala bobnarka, se namreč že od svojega vstopa na britansko glasbeno prizorišče pred nekaj leti zdi osvežujoče pristen in uspe vsaj nekoliko izstopati iz množice podobnih. Drugačen je že po tem, da ne kaže nekih megalomanskih rockerskih ambicij, se ne čuti odgovornega nadaljevati tradicijo britanskega rocka, temveč preprosta čustva spretno preliva v melodičen post-pank.

Poleg tega je o nekaterih albumih nasploh težko napisati kaj res izjemnega, prelomnega. Nekateri pač v sebi ne nosijo resne družbene kritike, ne dekonstruirajo svojega žanra, ne rešujejo sveta. Ob tem privzemajo klasičen indierockovski zvok, pišejo klasična antiljubezenska besedila in nasploh v ničemer ne izstopajo zares. Povrhu vsega tega pa še niso slabi.

Še najbolj bi nas lahko v tem primeru zmotilo dejstvo, da se Stina Marie Claire Tweeddale in Cat Myers v svoji kitara-vokali-bobni estetiki nista zares znali ali hoteli oddaljiti od zvoka prvega albuma Honeyblood. Pri tako osnovnih sestavih je resno digresijo od ustaljenega zvena seveda težko pričakovati, pa vendar je denimo mogoče jasno razločevati med občutji različnih albumov duov The White Stripes, The Kills ali pa Beach House. Pri tem lahko veliko vlogo igra občasno uvajanje elektronike in nasploh kompleksnejše, drznejše zvočno raziskovanje, zanimivo pa je, da Honeyblood košček drugačnega, temačnega zvoka tokrat ponudi v kratkih Intru in Outru. To lahko morda nakazuje njegovo prihodnjo usmeritev, za zdaj pa je v dobrem starem kitarskem zvoku vendarle še dovolj goriva, da pelje razmeroma daleč in nas za 40 minut skoraj prepriča, da česa drugega niti ne potrebujemo.

Produkcija je v primerjavi s prvencem sicer opazno manj surova, kar pa lepo strukturiranim in dodelanim komadom kljub pank energiji predvsem koristi. Morda lahko ta tehničen zaznamek projiciramo tudi na sama besedila in melodije, pri katerih se je tokrat post break-up jeza oziroma rahla zagrenjenost nekoliko umaknila post break-up katarzi, radovednemu, vitalističnemu pričakovanju vsega, kar nas še čaka. Zvočno gre še vedno za zelo poslušljive mešanice raznih 90's estetik, kar od riot-grrrl surovosti preko twee pop melodičnosti in zgodnje pop-pank spevnosti v določenih trenutkih vodi vse do slacker rock ležernosti.

Honeyblood pa je sicer še vedno najbolj zanimiv, ko je najbolj intenziven. Ko denimo v singlu Sea Hearts Stina v bridgu napetost dviga ob kričanju It's Just A Little Heartbreak. Ali pa v albumovem poznem vrhuncu, komadu Hey Stellar, ko skrajno speven refren najbolj neposredno zajame katarzičnost trenutka, ko se zaveš, da ni nujno slabo za trenutek ali dva ostati sam in se znebiti ljudi, ki so te vlekli nazaj.

Takšne in podobne stvari pa morda v prvi vrsti delujejo predvsem po zaslugi pevke, ki uspe v kratkih časovnih obdobjih svoj glas prepričljivo voditi od jeze in feministične odločnosti do sladke mladostniške naivnosti. Tudi ko kakšen trenutek sredi plošče ne deluje zares prepričljivo, vsaj zaradi prilagodljivosti vokala ne dolgočasi in se neopazno vplete v rdečo nit albuma.

Večina skladb pa preprosto na nek prvinski način doseže svoj namen, pritegne, poslušalca razvedri, premakne. Pri tem se lahko odpre vprašanje, koliko res spevnih in dobro spisanih kitarskih komadov mora album v tej anti-rock'n'roll dobi vsebovati, da postane več kot le še ena v vrsti poslušljivih indie plošč s kratkim rokom trajanja. Ob albumu Babes Never Die najbrž res ne velja prelivati pretiranih količin črnila, ker je jasno, da ne gre za nič prelomnega ali posebej inovativnega. Kljub temu pa se gotovo lahko marsikdo poistoveti s temi uporniškimi komadi in nasploh je vsakič znova lepo dobiti dokaz, da ima britanska indie glasba v sebi še kaj kreativnega naboja. "Guitars Never Die".