Domino/Weird World, 2014

 

Človeški slušni razpon je omejen nekje med 20 in 20.000 hertzi. Seveda se z našim staranjem ta razpon oži in tudi individualno se ljudje razlikujemo po našem slušnem razponu, a vsake toliko časa na različnih delih sveta, domnevno zaradi akustike same geografske lege, prihaja do zvočnih anomalij, ki jih slišijo le redki. Eden izmed teh fenomenov je doneče nizkofrekvenčno brnenje, bolj znano pod angleškim izrazom 'the hum', po katerem je britanski kvintet Hookworms poimenoval svoj drugi album.

Članki o fenomenu 'the hum' pričajo o majhnem deležu ljudi, ki slišijo raznovrstne nizke zvoke, katerih izvor jim je nejasen. Predvidevajo, da je ta fenomen stvar določene naravne, geografsko pogojene akustike, ki lahko ojača posamezne nizkofrekvenčne tone. Sliši se recimo podobno ojačanemu zvoku električnega transformatorja. Sodeč po raziskavi Geoffa Leventhalla lahko tovrstni zvoki povzročajo tudi posledice na človeški psihi, začenši s pomanjkanjem spanca.

Peterica članov psihedelične rock skupine Hookworms iz Leedsa, ki se predstavlja zgolj s svojimi inicialkami, po debitantskem albumu Pearl Mystic iz leta 2013 ni počivala. Na svojem drugem albumu, The Hum, ohranjajo formo s prvenca, med drugim recimo zaporedje pesmi. Album The Hum tako deluje kot nadaljevanje Pearl Mystic, a s to razliko, da so na novem albumu izpostavljeni še očitnejši kontrasti med tempom samih komadov. Na ta način lahko album kot poslušalska izkušnja deluje posebno, toda Hookworms z njim pravzaprav ne presenečajo. Z njim kvečjemu nakazujejo to, da so se udomačili v svoji žanrski kombinaciji psihedeličnega, garažnega in noise rocka ter izpostavljajo njim ljube vzorce izražanja.

V intervjuju za spletni portal The Line of Best Fit pravijo, da so ljubitelji drone in loop glasbe, a to na albumu ne pride pretirano do izraza. Še najbolj morda v dobrodošlih vmesnih komadih, ki predstavljajo ambientalni premor od siceršnjega razgrajaškega garažnega trušča. Albumu s tem dajejo določen tok, ki ga Hookworms izpostavljajo kot pomemben aspekt poslušalske izkušnje. A vseeno se soočajo s problemom razvlečenosti določenih komadov. Tak primer je skladba Off Screen, ki se pojavi v drugi polovici albuma in ne upraviči svoje dolžine skorajda osmih minut. Dinamičnost albuma skušajo Hookworms prekriti z repetitivnostjo, ki pa se na nekaterih mestih na albumu ne posreči najbolje.

Tudi sam koncept albuma, torej The Hum kot zvočni fenomen, se ne sklada s slišanim na albumu. Pravzaprav mu umanjka ravno ta element brnenja, s katerim se v začetku predstavlja. Preveč je zanašanja na eksplozivnost komadov, kakršna sta otvoritveni Impasse in zaključni Retreat. Komadi, ki služijo sami pretočnosti albuma, bi tudi lahko bili več kot samo mašilo. Hookworms se tako še najbolj izkažejo v večplastnem komadu Beginners, kjer s stopnjevano repeticijo odpirajo zanimive zvočne vzorce.

The Hum ni ravno blesteč album, predstavlja pa naslednje poglavje angleškega medijsko širše podprtega psihedeličnega rocka. Hookworms tako predstavljajo naslednike zvoka, ki so ga pred njimi vzgajali bandi, kot so Spaceman3, The Velvet Underground, Neu!, Loop in podobni. Hookworms nam vseeno pripravijo poslušljiv, dinamičen album, ki pa ne izpostavlja njihove ustvarjalne narave. Ta se nam razkrije bolj skozi njihove intervjuje, v katerih uspejo dodobra orisati razigranost in uigranost peterke, ki poleg stalne zaposlitve najde zabavo v skupnem druženju in ustvarjanju glasbe, ampak to je že nek povsem drug vidik.

link do fenomena: http://www.thehum.info/