Soft Abuse, 2020

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil zahodni predel Berlina zaradi svojega geopolitičnega položaja talilnica mnogih kultur in različnih glasbenih tokov znotraj njih. Kar se tiče alternativne glasbene scene tistega časa, je nezanemarljiv pojav novega vala, ki se ga je v nemškem prostoru zaradi njegovih specifik prijela prav posebna oznaka in sicer »Neue Deutsche Welle«. Njegovo valovanje še danes občutimo v delovanju številnih glasbenih zasedb iz nemškega prostora pa i šire. Eden takšnih bandov je Horrid Red, projekt nemško-ameriške naveze, katerega nov album Radiant Life predstavljamo v nocojšnji Tolpi bumov.

Zasedbi Horrid Red na radiu tokrat prvič namenjamo pozornost v širšem pomenu, čeprav gre za relativno stare oziroma zrele mačkone pank in postpank scene. Ustvarjati so pričeli še kot mulci, ki jih je navdahnila naredi-sam etika anarhopank scene, ko so leta 2001 v skupini Teenage Panzerkorps eklektično mešali prvine krautrocka in panka. Kako točno je takrat prišlo do stika oziroma samega poznanstva med nemškim vokalistom Bunkerjem Wolfom in preostalimi ameriškimi člani zasedbe, ni znano. Band je preprosto premajhen in tudi prestar, da bi to informacijo odkrili na kakšni zaprašeni internetni glasbeni strani, njegova kilometrina pa je morda tudi razlog za njegovo dokaj slabo prepoznavnost na trenutno vroči postpank revival sceni. Zanje ni ta žanr nikoli zares umrl, da bi ga bilo zdaj treba obujati - živijo ga namreč že več desetletij. Leta 2010 so le začutili potrebo po prerojenju, ko so prerasli najstniške Panzerkorps in porodili še bolj eklektičen projekt Horrid Red. 

Prvih pet let delovanja je bilo za band zelo produktivnih. Na plano je spravil kar tri dolgometražne izdelke, ki jih je občasno pospremil še s singli ali kratkimi izdajami, nato pa je po letu 2015 - z izjemo kratke izdaje Afterdreams - skoraj popolnoma potihnil. Upravičeno bi zadnja tri leta preživeli v veri, da so se Horrid Red brez kakršnega koli pompa preprosto razšli in prenehali delovati, toda na srečo temu ni tako, kajti konec julija so po dolgem molku naposled presenetili z albumom Radiant Life. Zasedba na njem ne išče novih glasbenih poti, novih prerojevanj ali obujanj, temveč lagodno in uspešno nadaljuje v stilu, po katerem jo njeni privrženci v kopici sorodnih sodobnikov zlahka prepoznajo. 

To, kar dela Horrid Red edinstvene in prepoznavne, je njihova že omenjena nagnjenost k eklektičnosti, ki živi tudi na aktualni plošči. Podlaga tega eklekticizma je famozni Neue Deutsche Welle, torej skrajna melodičnost, ki v srčiki vendarle nosi kanček melanholičnosti, obogatene z lepoto nemškega jezika. Če se ozremo v nemška osemdeseta leta, bi band najlažje primerjali s hladnim, minimalnim, a bogatim izrazjem zasedbe Grauzone. Horrid Red takšnemu poznanemu novemu valu nemškega tipa dodajajo dimenzijo lo-fi psihedeličnosti ter krautrocka, ki jo dosežejo z rahlo zamaknjenimi, reverberiranimi vokali in elementi akustične kitare. Tako kot pri njegovih predhodnikih, služi dopolnjeno ogrodje albuma Radiant Life kot izvrstno ozadje za omotične, sladko-trpke življenjske trenutke. 

Temačne eksistencialistične teme samote, brezciljnosti, razočaranja in izgube v besedi ter predvsem zvenu plate ne učinkujejo patetično ali pesimistično. Nasprotno - Horrid Red z njimi odpirajo svet, nabit s svetlobo, z nekim drugim upanjem, ki pa ga vendarle spremlja dobršna mera zrelosti in realizacije. Preprostost ritem mašine, nalezljivost minimalnih sintaž in akustičnih pasaž ter Bunkerjev romantično-darkerski nemški vokal poslušalca brez turbulenc vodijo skozi eteričnost celotnega albuma, s katerega žari - že v naslovu omenjeno - neko lepše življenje. 

S svojim najnovejšim izdelkom skupina Horrid Red ne premika smernic na aktualni postpank revival sceni, ki jih je v zadnjih desetih oziroma dvajsetih letih delovanja tako ali tako rahlo nepravično spregledala. Kljub zavezanosti svojemu kultnemu zvoku in s tem posledično manjši meri neinovativnosti pa je album Radiant Life vendarle sijajen in sanjav melanholičen slatkiš, vreden vsaj bežne pozornosti tistih, ki so ljubitelji takšnega nostalgičnega obujanja preživetih ali celo nikoli doživetih časov.