Northern Spy, 2016

Tokrat se v Tolpi bumov posvečamo relativno mladi zasedbi iz plodnega Baltimora na vzhodni obali ZDA, ne predaleč od mesta New York in ne predaleč od vseh centrov tamkajšnje lokalne DIY alternativne kulture zadnjih 30 let in več. Horse Lords je morda ena tistih nekam “piflarskih” zasedb, ki je bend bolj po neki referenci ideje rocka kot pa po čistokrvnem kitarsko žagajočem rodovniku. 

Horse Lords so nastali pred nekaj leti kot grupacija, bazirana na trdnem prijateljstvu med člani, v okolju, prežetem z etiko in estetiko eksperimentalne in prosto improvizirane glasbe, najboljše vrste tamkajšnjega lokalnega DIY-ja, hardcora in post ali math rocka. Nahajajo se na zanimivem presečišču med šolskim in nešolskim oziroma samonaučenim, če želite, kar se v njihovi glasbi prav izrazito sliši in je vsekakor pomembno tudi ob vrednotenju njihovega sintetičnega početja na mejah žanrov in godb. Nihče izmed članov zasedbe ni akademski inštrumentalist, kljub temu pa do neke mere premorejo izkušnje s študijem glasbe. Njihovo stilsko prakso informira mnoštvo kompozicijskih, žanrskih in tradicionalnih motivov, od najbolj očitnega klasičnega vpliva – minimalizma, informiranega tudi z drugimi povojnimi praksami, denimo skladanja po matematičnih principih in elektroakustike ter vpeljevanja elektrofonije; nato free jaza in na drugi strani logičnega vpeljevanja sodobnih praks elektroakustičnega eksperimenta, drona in elektronike; preko vzhodnoafriških glasb, tamkajšnje kitare in tako imenovanega puščavskega bluesa; pa spet nazaj k tradiciji ameriškega folka, bluesa in inštrumenta bendža; ter za konec še vkupna sinteza preko avtorske in kompozicijske dinamike (bolj ali manj) rock benda že namignjene bogate tradicije ameriške vzhodne obale.

Rezultati njihovega skupnega ustvarjanja zadnjih let so zabeleženi na do sedaj petih avtorskih izdajah, od tega dveh polnopravnih albumih in treh tako imenovanih mikstejpih, na katerih najdemo kompozicije v recimo temu delovni obliki ali koščke ustvarjanja, ki morda niso tisti najmočnejši, kakršni so kasneje dobili svoje mesto tudi znotraj albumskih izročkov. Poleg tega jim je NNA Tapes, ki je v letu 2014 založila njihovo prvo dolgometražno ploščo Hidden Cities, v letu 2015 izdala tudi skupek remiksov komadov z omenjene plate. Tu so se materiala s Hidden Cities lotili denimo zahodnoobalni posebneži iz tabora Matmos in prijateljev.

Na plošči Interventions že navedena kombinacija vsega živega zopet emanira v repetitivno, opečnato kolažno delo, zaznamovano z dolgimi razvoji aranžmajev in mnogimi zanimivimi minimalističnimi figurami, podobno kot na njihovih predhodnih izdajah. Sama opečnata kolažnost, ki močno zaznamuje njihov proces sestavljanja albuma, je tokrat v primerjavi s prvencem logično zmehčana, saj je njihova sposobnost oblikovanja avtentičnega izrazja s časom kompletnejša, vse bližje pa so tudi doslednosti v zrcaljenju studijskega dela ter živih nastopov. Plošča še vedno teče skozi zaporedje jasnejših bendovskih struktur in izrazitejših studijskih eksperimentov, vendar je zadeva tako zvočno kot aranžmajsko vse bolj homogena in smiselna. Vrhunec njihove skupinske dinamike na plošči najverjetneje nastopi kar s predzadnjo skladbo Bending to the Lash, ki izraste iz  predhodnega oscilatorskega praskanja v dinamičen in plesno poliritmično bogat minimalizem, katerega vrhunec doživimo z detajli zamikajočih in izmenjujočih se kitarskih ter saksofonskih linij, ki kulminirajo v transoidnem deliriju, kakršnega Horse Lords izrečeno iščejo, vendar z vselej trdno in jasno bazo ritem sekcije, ki se nikoli ne spusti z vajeti.

Morda celo najbolj relevantna reč za uziranje zasedbe v nekoliko širšem kontekstu primerljivih aktualnih godb danes pa je po recenzentovem mnenju tu (že omenjena) nenavadna pozicioniranost zasedbe kot skupka posameznikov inštrumentalistov v razpoko med akademskim miljejem in bolj samoukim multiinštrumentalizmom. Horse Lords velja po številnih kriterijih primerjati s sorodno zasedbo Zs, ki nam je v Ljubljani in na Radiu Študent že dovolj poznana. Vendar med obema zasedbama obstaja tudi pomembna razlika. Bližnji so si v napenjanju zahtevnosti inštrumentalne izvedbe – oba benda temeljita na izrednem fokusu, ki ga terja živo igranje tovrstnih inštrumentalnih minimalističnih kompozicij. Razlika med dvema bendoma in principoma pa vznikne v stabilnosti, kompaktnosti in vpleteni virtuoznosti. 

Medtem ko je Zs bend virtuozov, spreminjajoča se formacija izjemnih posameznikov, ki ravno skozi posebne individualne vnose gradi končni rezultat vsakokratne emanacije postave - vsakokratno stilsko, aranžmajsko in metodološko/kompozicijsko posebnost le-te, gre pri Horse Lords veliko bolj za instrumentalno zasedbo v klasični obliki, ki gradi na dinamiki skupine, ta pa je tudi vir vsega nadaljnjega razvoja in stilske ali drugačne posebnosti zasedbe. Ravno v tem gre torej za poseben pojav – na dlani imamo bend, ki je najbolj poseben v tehničnem smislu, po katerem je deležen tudi največ pozornosti, vendar ta tehnična posebnost izvira iz principa delovanja benda, in ne iz posebne virtuoznosti posameznih članov. Tudi zato gre za bend z izrazito emancipatorno potenco, kar v miljejih sodobnih mejnih progresivnih kitarskih godb tipa Zs ali Battles ni kar tako. Ob (med lanskimi naj Tolpami izpostavljenem) duetu Za! so Horse Lords torej še en izrazito zanimiv bend in nujno poslušanje za vse mejne kitarske in rockerske marginalce, ki vselej iščete leve poti in drugačne perspektive ...