Columbia, 2012

Saj ne da sta industrijska in sodobna filmska glasba odvisni od Trenta Reznorja, gotovo pa bi bila ta dva svetova bistveno siromašnejša, če ga ne bi bilo. Če zgolj na kratko povzamemo obsežen opus delovanja Reznorja, lahko rečemo, da je dobitnik oskarja za glasbo, producent številnih zvočnih izdelkov sicer različnih, a skoraj vedno kadilsko obarvanih zvokov, predvsem pa tako rekoč utelešenje zasedbe Nine Inch Nails in njen edini stalni član.

Ko govorimo o zvoku Trenta Reznorja, ponavadi pomislimo na nervozo, psihozo, tesnobo in podobna duševna stanja. In v več kot treh desetletjih so se ga te oznake tudi upravičeno prijele. How To Destroy Angels zato v tem smislu prinaša nekaj novega. Zvok in glasba sta namreč bistveno manj agresivna, bistveno manj rušilna in bistveno bolj mehka, lirična in če si smem dovoliti nekoliko stereotipizacije, bistveno bolj ženstvena.

Nemara je razlog v tem, da je How To Destroy Angles tako rekoč družinski bend. Trio namreč poleg Reznorja sestavljata še njegova partnerica Mariqueen Maanding in njegov dolgoletni prijatelj in pogosti sodelavec Atticus Ross. Prav vokal pa je tisti, ki glasbo še najbolj usmerja v mehkejše vode, saj gre za nežen glas, ki besedila podaja v nekakšni zamaknjenosti in zasanjanosti.

How To Destroy Angels je sicer v dveh letih obstoja uspel pričarati dva diskografska izdelka, mi pa danes predstavljamo drugega, ki nosi naslov An Omen. Strogo gledano se izdelek niti ne uvršča v kategorijo albumov, saj se predstavlja kot EP. Vendarle pa sta nas dolžina plošče, ki presega pol ure, in dejstvo, da je tudi predhodni izdelek iz leta 2010 bil »zgolj« dolg EP in da ga zato niti nismo predstavljali, navedla v odločitev, da An Omen predstavimo v Tolpi Bumov.

Če je prvenec, ki za naslov uporabi kar ime benda, še močno zaznamovan s »prdenjem«, »šumenjem« in »prckanjem«, ki je še v slogu Reznorja, pa čeprav že precej bolj mehko, kot v preteklih projektih, je An Omen v tem smislu zelo drugačna plošča. Na njej namreč prevladuje bistveno mehkejši zvok, ki lahko spominja na elektronski šum tipa Autechre, kot npr. pri uvodni skladbi »Keep It Together« ali tretji skladbi »On The Wing«, na povsem ambientalno glasbo, kot na primer pri skladbi »The Sleep of Reasons Produces Monsters«, pa nekakšno »francoskost«, kot jo izžareva skladba Ice Age. Še najbolj blizu industriji se znajdemo v »The Loop Closes«, medtem ko se v zadnji skladbi »Speaking in Tongues« združi tako rekoč vse, kar smo do sedaj slišali na meniju zasedbe How To Destroy Angels, saj skladba prehaja med preprostim ritmom, šumečimi zidovi, analognim škripanjem in zamaknjenim mantranjem Reznorja in Maandingove.

Če je že bila uporabljena beseda mantranje, bi to bila bržkone tudi najboljša oznaka za celokupni občutek, ki ga pusti plošča na poslušalcu. Celota namreč resda vsebuje številne prepletajoče se vplive in zvočne podobe, ki bi lahko delovali tudi posamično, a združeno ustvarjajo nek občutek mehkobe in nežnosti. Ko poslušamo to ploščo, je dobro biti sproščen, saj se potem lahko počutimo kot na nekem potovanju z osebo, ki nam je blizu. Vsekakor je mogoče reči, da zadeva deluje kot celota, ne zgolj skupek skladb, nametanih v nekem poljubnem zaporedju. A tega smo pri izdelkih, ki jih ustvarja tudi Trent Reznor, nenazadnje vajeni.

Povedano seveda pomeni, da lahko na glasbo gledamo tudi skozi drug pogled. Fenom Nine Inch Nails bo An Omen verjetno pomenil kar preveč »pomehkužen« izdelek, ki se lahko »vleče«, še posebej zaradi vokala Mariqueen Maanding, ki le redko izstopi iz povsem linearne, zamaknjene forme podajanja vokala. A kot rečeno, How To Destroy Angels zvenijo prijateljsko, že kar družinsko, in to v dobrem pomenu besede, in so kot taki zasedba, ki ima svojo lastno prepoznavnost in šarm. Industrialci in drugi pa bodo za kaj več bržkone morali počakati do naslednjih projektov Trenta Reznorja.