samozaložba, 2022

Ob koncu sedemdesetih let minulega stoletja je na police zahodnega sveta prišel Sonyjev walkman, ki je postal epitom nove, individualne poslušalske izkušnje. Glasba je bolj kot kadarkoli poprej nagovarjala posameznika kot posameznika, kar je nepovratno vplivalo na produkcijo odtedanje glasbe. Z novimi glasbenimi zvrstmi je svojemu občinstvu privzgojila tudi nove subjektivne modalitete poslušanja, ki naslavljajo individualni jaz in njegova čustva. Skratka, babyboomerski mtki nikoli ne bo jasno, kako lahko njena najstniška hči posluša doom metal ali noise.

»Ti sam ne razumeš tega,« bi se verjetno glasila ena izmed replik tamale, da bi ob zavijanju z očmi utemeljila svojo težko utemeljivo pozicijo, v kateri je odraščala. Omenjene vrste glasbe zase zahtevajo drugačen način poslušanja. Zanj je v večji meri dojemljivo mlajše poslušalstvo in je veliko manj analitičen ter ne prepoznava enot, temveč se molče podvrže avtoriteti umetniškega dela. To namreč obeta nekakšno zvočno popotovanje. V ozadju pozornosti ni nič bolj prijetno od prometnega hrupa na Zaloški ob štirih popoldne – v ospredju pa se v njem prav nič ne dogodi. Morda v tej muziki res ne zakoličimo niti enega dogodka, lahko pa smo udeleženi v njenem dogajanju. Neposredna vez med zdajem glasbe in zdajem doživljanja, brez časovnega zamika interpretacije, v suspenzu časa in prostora, pomeni zato predvsem afektivno in mistično doživetje. Ne nagovarja s pojmi, temveč vzbuja čustva. Izrazito takšen je tudi novi album projekta Hudum.

Gre za solo projekt Mateja Počervine, enega od članov kratkoživečega grindcore projekta Stepa, še prej pa je štel med člane sludgemetalcev Kormorana. Če je s Stepo iskal spodnje meje trajanja glasbene enote, pa ga s projektom Hudum nese v nasprotno smer. Tako letošnja skladba Everburning kot tudi prvenec Dark Side of the Alps iz leta 2020 se namreč po trajanju razprostirata do skoraj pol ure. Pod vplivom najbolj revolucionarnega izmed pradavninskih pojavov, ognja, je tokratno kompozicijo razdelil po vzoru dramskega trikotnika po Freytagu z ličnimi prispodobami življenjskega cikla ognja.

Prvi del: Peč. Kompozicijo v tem delu tvori dračje trhlega sitarskega motiva, ki se ga sčasoma harmonično oprime oljnat basovski riff. Spontano, brez opazne iskre, se v napredovanju crescenda vnameta. Hudum vzdušje gradi počasi in previdno, stopnjevanje mu omogoča, da noben zvok ne uide naši pozornosti. Vseeno je grajenje opazno; tole bo še nekam napredovalo.

Drugi del: Nežno presketanje. Vendarle gre pri Hudumu za pripovedništvo in ne za beleženje vtisov. Ta segment zaznamujeta melodična basovska linija in tolkalski ritem. Slednji tekom celotne kompozicije ni vedno metronomsko natančen, a tudi če gre za Matejevo napako, na albumu deluje kot nekakšen humanistični opomin, da gre za glasbo, odigrano na resnična glasbila. Pa tudi to ne vsa: dodatno naslojeni elektronski vložki niso hladen, nečloveški kontrapunkt, temveč se vtkejo v organskost Everburning, Počervina zna »pod eno streho« združiti posamezne melodične prvine, ne da bi se te med seboj gnetle. 

Tretji del: Flamen. Spoznamo, da ima melodična kompozicija svojega amelodičnega dvojčka. Everburning se odslej bohoti z zvenom, barvo zvoka, oziroma s hreščanjem in piskanjem feedbacka ojačevalca, ki nista zvedljiva na sámo melodijo. Brata dvojčka z različnima talentoma – melos s svojo repeticijo, a-melos pa z žgečkanjem ušesnih brbončic s teksturami nadzorovanega hrupa – nista na istem nivoju. Če melos ne bi bil minimalen, bi bil moteč, tako je samo zasenčen in deluje kot gibalo kompozicije, ki pa jo nosi dronovski hrup. Flamen predstavlja vrhunec plate: z vidika dramske kulminacije, a tudi kot njen najmočnejši del.

Četrti del: Had. Na tej točki se Everburning odtrga od sebe in postane svoj kontrast. Had nas sooči s tujostjo, poosebljeno v nečem, kar bi lahko bil elektronsko ojačan glas samega htoničnega božanstva Hada. Sicer se ob količini »kitarskih solaž«, čeprav jih tvorijo minimalne melodije, poslušalska izkušnja spremeni in nas predrami iz sna v lastni fenomenologiji. Prehod je nagel in učinkovit.

Peti del: Pepel. Najbolj neposredno ambientalen del kompozicije je tudi otožen prihod nazaj k sebi. Zvočni izsek trkanja na vrata in pozdrava znancev je drugi humanistični element albuma, ki nas prizemlji in opomni, da smo še vedno tu kot mi, v konkretnem času in prostoru, da je bilo vse samo mistično doživetje, ki je zdaj za nami.

Everburning je zaradi kombinacije močnega pripovedništva in melodičnega razkazovanja lažje razumeti kot počasen in mističen progresivni rock, kot pa da bi ga postavili ob bok dronerskim projektom, kot sta skrivnostni deziredata ali lanskoletni izkaz Doucheanovega alter ega RELLIK. Počervinova zmožnost manipuliranja s poslušalsko izkušnjo, ki meji na lasten literarni slog, projekt Everburning postavi na vrh njegovih stvaritev. Zdi se, da je čas lockdownov in spalničnega ustvarjanja introspektivne, samoterapevtske glasbe danes že za nami, na površje glasbenega podtalja pa prihajajo projekti z najbolj napetimi pripovedmi. Mednje spada Hudumov Everburning, drama tlenja, gorenja in ugašanja, s katerim se po izoblikovanosti ne morejo kosati niti mnogi senzoramski žanrsko-konceptualni vrstniki.