Ipecac Recordings, 2020

Nekje sredi lanskega leta je bila po besedah Chrisa Spencerja, kitarista in vokalista zasedbe Unsane, dokončno zakoličena usoda tega legendarnega benda. Po tridesetih letih so eni izmed pionirjev nojz rocka iz hrupnega newyorškega podtalja prenehali z delovanjem. In tudi zaradi razočaranja ob tej novici je marsikdo v istem trenutku privzdignil obrv ob najavi novega Spencerjevega projekta, ki je bil takrat že v obratovanju. Bend po imenu Human Impact, ki je bil v tem času že globoko v procesu snemanja, naj bi po Chrisovih besedah sestavljali še sample in sint mojster Jim Coleman iz benda Cop Shoot Cop, basist Chris Pravdica iz zasedbe Swans ter bobnar Phil Puleo, ki je prej sodeloval z obema omenjenima zasedbama, tako s Swansi kot Cop Shoot Cop. Štiri prekaljene persone iz New Yorka torej, ki so za sabo v glasbenem podzemlju pustile marsikaj prominentnega, so, kot se spodobi, poleg obrvi nemudoma dvignile tudi pričakovanja v zvezi z novim projektom, čeprav o konkretni glasbi novega benda še ni bilo ne duha ne sluha. V takih primerih se hitro primejo vsem ljubi presežniki v stilu super in vele, domišljija pa v pričakovanju že začne graditi predstavo o bendovem glasbenem izrazu – običajno kot neke vrste konglomerat vseh preteklih in aktualnih projektov ali bendov vseh nabranih članov, pri tem pa dejansko končno smer in stil največkrat povsem zgreši. No, v primeru Human Impact smo glede na podani razmislek o pričakovanjih na neki način že zajeli vsaj en del bistva glasbe tega novega benda. Njegova samonaslovljena debitanska plošča je križanec vsega preteklega dela vseh naštetih članov zasedbe - velikih imen hrupne newyorške kitarske glasbe, seveda pa z brezpogojnimi odkloni vstran, naprej in nazaj h koreninam, del bendovega novega jezika pa je na široko odprt tudi v nenadejane futuristične daljave.

Dolgoletno prijateljstvo med člani novega benda je morda tisto, ki vse atribute zasedbe izvrže na plano že v samem začetku albuma. Human Impact svoje glasbe ne žlahtnijo s presenečenji in nepričakovanimi razpleti komadov, marveč čez celoten scenosled z vsemi inserti Jimovega mehanskega, elektronskega, tudi zaglitchanega karakterja nad surovo robatostjo power tria vzpostavljajo nepopustljivo, čvrsto in zbito godbo. Brez česarkoli nastlanega ter z vsem izkoristkom produkcijskega prispevka, za katerega je z vsemi militantnimi zvoki in ostalim prežemajočim nemirom odgovoren še en veteran - Martin Bisi. Human Impact čez vse udarijo podobno kot zadnje stvaritve Daughters, kot začetki prvakov v marsičem – Killing Joke, kot nepogrešljivi Brainiac ali dezorientirani Tomahawk. Omenjeni so štirje bendi iz štirih obdobij, ki enako kot tokrat obravnavani Human Impact dotolčejo brez sunkovitih pretresov, pač pa s počasi plasirano rigorozno mašinerijo, ki ji kljub vsem kartam, razgrnjenim na mizi, ni mogoče ubežati. Uvodna skladba November načenja s temačno atmosfero in jedko Chrisovo vokalno izvedbo, ki bojda aludira na prihajajoče jesenske ameriške predsedniške volitve – »… can't lose empathy, still have to try ...« Insekticid E605 je z istoimenskim komadom končno fasal pravo strupeno glasbeno reklamo, Portrait pa deluje kot postopna, zajedljiva ataka naravnost iz krajine industrijskega rocka, ki pravi: »A portrait of greed, taking much more that you'll need ...« Human Impact torej tudi besedilno ščijejo proti vetru, nazorno grajajo korporativne manipulante, medije, zlagano propagando in ostale glasove proti. Zaključijo s komadom This Dead Sea in besedami: »breathe slow, nowhere to go, the problems we see, would probably kill you and me ...«

Human Impact je kot poosebljeno predvojno stanje, je svojevrsten patogen, distopičen odvod hrupnega rocka z debelo industrijsko patino, postrojeno postpunkovsko bojevitostjo in izpovedjo skozi frustracije sveta v malem – v tem primeru New Yorka. Povezava med imenom benda in njegovim izrazom je v primeru Human Impact kot seštevek ena in ena, predstavlja najširšo možno nadgradnjo vseh štirih uveljavljenih pedigrejev vključenih glasbenikov in deluje kot neposreden prikaz današnje realnosti. Z eno nogo so zagozdeni v vsej trdovratni zalegi preteklosti, z drugo pa mrkogledo s prstom kažejo v prihodnost. Kljub vsemu pa je plošča Human Impact tudi redek dobrodošel trepljaj po rami v današnjih turbulentnih časih.