Kino Šiška, 6. 11. 2017

Ljubljana. November. Ponedeljkov večer. Dež. Če vas naštete zadeve predvčerajšnjim niso odvrnile od kakršnegakoli socializiranja in ste se slučajno ali namenoma odpravili v Kino Šiška, potem ste dobili času, temperaturi in vremenu primeren dvojec koncertov. Uvodni domači hrupni dvojec It’s everyone else je v Komuni Kina Šiška publiko in prostor pripravil za legende newyorške noise rock scene Unsane.

It’s everyone else najbrž ni treba nikomur posebej predstavljati, saj se po slovenski sceni tako ali drugače gibljeta že od leta 2009. Četudi je od njunega zadnjega albuma preteklo že skoraj polno leto, pa kljub ne povsem aktualnemu materialu njune umestitve v ponedeljkov večer nikakor ne gre zameriti. Zvočno sta bila namreč prava za ujemanje s kasnejšim zanojzanim pranjem po newyorško. Dva hardverska sinta, sampler, dva mikrofona in peščica efektov so orodja, s katerimi Pika Golob in Lucijan Prelog napadata utesnjene prostore in ljudi v njih. Ruženje je vseskozi visokooktansko in tempo komadov ne pojenja, kljub temu pa scena kar nekako ne »zapali«, kot bi morala oziroma kot bi si sama It’s everyone else želela glede na apele med komadi.

Nadrajvani sinti sicer pržijo, sampler iz sebe pljuva objestno kompresirane bobnarske linije, vendar pa vse skupaj ne povzroči odziva, ki bi ga glasnost in divjost glasbe implicirali. Fizična postavitev je bila sicer med prvim koncertom voda na mlin It’s everyone else, saj sta stala praktično sredi dvorane, publika ju je obkrožala, vendar pa odziv niti slučajno ni bil dovolj silen, sploh če za referenco vzamemo recimo primerljivo divje Death Grips, na nastopu katerih je pol dvorane skakalo že po 30 sekundah koncerta. Zadržanosti publike je tako sledil neposreden poziv, naj se jima približamo in stopimo iz comfort zona, češ da kar pogumno, saj se vsi bojimo. Na neki način to povzame celotno problematiko noise rocka dandanes. Glasba, ki v svoji formi in zvočnosti nosi ogromne količine gneva ter energije, je dandanes na terenu med ljudmi oropana kakršnekoli subverzivne moči. Treba pa je poudariti, da to ni stvar, ki bi jo šlo zameriti izvajalcem, problem se namreč zdi bolj sistemske narave. Mar ni apel k izstopu iz comfort zona v dvorani Kina Šiška, kamor je večina ljudi de facto prišla uživat na koncert – ergo v comfort zone – paradoks sam po sebi? Publiki manjka osebni angažma na sceni, da bi se divja žurka razvila sama od sebe, manjka politična podnota, skozi katero bi kanalizirali jezo iz glasbe in se ob tem povezali. Tako vse skupaj izpade precej impotentno, screamo vokali izpadejo bolj emo kot jezni, poskusi prisilnega približanja publiki prek lahnega izzivanja moshpita in pevkino zakrivanje zaslona recenzentovega telefona, na katerega si je zapisoval opombe, pa bolj kot interpelacija v delavski boj izpadejo kot patetični poskusi zanikanja družbene realnosti leta 2017.

Unsane se v tem oziru zdijo bolj izčiščeni. Prezenca treh fotrov na odru, ki svojo pozicijo zavzamejo nepretenciozno in že s prvim riffom odluščijo maslo iz ušesnega kanala, dejansko deluje veliko bolj opolnomočevalno. Bo že držalo, da čas prinese izkušnje, in Unsane, ki ružijo že od leta '88, jih imajo očitno na pretek. Tu ciljamo predvsem na izkušnje s soočanjem z apatijo in nihilizmom, ki ju prinese razočaranje nad kapitalističnim sistemom. Nekaj, kar se v (post)tranzicijski Sloveniji morda šele dobro vzpostavlja, je v Ameriki že v zrelih letih in noise rock ima znotraj tega že precej dolgo tradicijo. Če citiramo Thurstona Moora iz Sonic Youth: »Noise has taken the place of punk rock. People who play noise have no real aspirations to being part of the mainstream culture. Punk has been co-opted, and this subterranean noise music and the avant-garde folk scene have replaced it.«

Unsane so v taki luči povsem no bullshit. Pridejo in špilajo. Komunikacije s publiko praktično ni, ni impotentnih govorjenih apelov, le jeza in gnev v glasnih in mastnih riffih ter asociacije na skejt subkulturo devetdesetih, ki se je takrat zdela še potencialno subverzivna.

Če bi morali koncert Unsane opisati z eno besedo, bi bila ta glasno. Ozvočenje v Komuni Šiške je tokrat nedvomno prebijalo v rdeče, kitara in vokal sta namreč tako vulgarno rezala v ušesa, da je recenzentov sluh še po dveh dneh pohabljen in zašumljen. Na tej točki bi se lahko obregnili ob tehnično plat ozvočitve in izčiščenost zvoka, vendar je v primeru Unsane to nepotrebno, saj je zadeva kljub očitni vulgarni distorziranosti zelo artikulirana in sporočilo že na fizičnem nivoju prenese povsem zadovoljivo in močno, česar ne bi mogli povsem suvereno trditi tudi za It’s everyone else, s katerima se je občasno zdelo, da njun zvok ni prilagojen velikemu ozvočenju, saj jima je kljub glasnosti pogosto manjkal punch.

Ne glede na to, kaj si morda mislimo o položaju noise rocka v razmerju do globalne politike ali na primer o ganjenosti pevke It's everyone else, ki se je zahvalila organizatorju, da se je benda spomnil za nastop na tem dogodku, pa je ponedeljkov koncert tistim, ki s(m)o vedeli, da se podajamo v noisy comfort zone, zapihal na dušo. In za vsaj dva dni konkretno oslabil sluh.