Hvizdalek/Moe/Skaset/Tavil: Juxtaposition II (Blitzopposition)

Hvizdalek/Moe/Skaset/Tavil: Juxtaposition II (Blitzopposition)

Recenzija izdelka
8. 11. 2020 - 19.00

School of the Arts, 2020

 

»V noise glasbi uporabljam čim višjo jakost zvoka, s čimer želim onemogočiti čutilo za sluh.« Približno tako se izrazi japonska noise glasbenica Mayuko Hino v dokumentarcu Tokyo Noise iz davnega leta 2002. S tem posegom naj bi prisotni na koncertu pod vplivom pretiranih zunanjih dražljajev svojo pozornost preusmerili navznoter ter se bolje soočili in spoznali z neprijetnimi občutki, ki jim jih povzroča senzorna obremenitev, ter zaradi tega najbrž postali močnejši. Na drugi strani je za kvalitetno izkušnjo s prosto improvizirano glasbo potrebno dobro uho, kar velja tako za izvajalce kot tudi za poslušalce. Glasbeni novinar in založnik John Corbett je celo izdal knjigo z naslovom A Listener’s Guide to Free Improvisation. Ob tem naslovu poglobljena razlaga bistva knjige najbrž ni potrebna, končni rezultat po angažiranem branju priročnika pa naj bi bila prav sposobnost pozornega in poglobljenega poslušanja. Glasbo z albuma Juxtaposition II (Blitzopposition) pa bi najbolje in tudi najraje opisali kot noise improvizacijo.

Album, ki ga imamo danes pred seboj, se niti za trenutek ne spušča v patetično šaljive poskuse ustvarjanja kontrasta, kakršnega smo si privoščili v uvodu – seveda pa od sodelujočih česa takega niti nismo pričakovali. Na albumu Juxtaposition II (Blitzopposition) so tako kot na predhodniku Juxtaposition zbrani nekateri izmed najdejavnejših improvizatorjev iz Osla, le da se je poleg založbe pri tokratnem snemanju zamenjala tudi polovica glasbenikov, ki pa so vsi dobri znanci slovenskih odrov. Abstraktne vokalistke Agnes Hvizdalek, na Norveškem živeče Dunajčanke, se bodo koncertni navdušenci spomnili z lanskega festivala Neposlušno, na katerem je nastopila v duetu z elektrončkarjem Danielom Lercherjem. Drugi glasbenik, ki je najverjetneje tudi zakrivil oba albuma, pa je bobnar in elektrofonik Utku Tavil eden od idejnih očetov stalno potujoče impro karavane Multiversal, ki je med letoma 2015 in 2017 kot Multislow potovala tudi po slovenskih klubih. Tudi vokalistka in basistka Guro Skumsnes Moe ter kitarist Håvard Skaset sta se v Sloveniji ustavila več kot enkrat. Oba delujeta v številnih projektih in ad hoc zasedbah, kot je ta, domači publiki pa sta najbolj znana kot dve tretjini hardcore-noise-rock benda Moe, ki bi nas moral nazadnje obiskati aprila letos med eno izmed rezidenc v Bistrici ob Sotli.

Če se sodelujočih torej spomnite s katerega izmed njihovih obiskov po slovenskem klubovju, postane naslov albuma morda nekoliko bolj logičen, sploh če ste prisostvovali Utkujevemu solo nastopu na WC-ju v trboveljski Vašhavi, verjetno enemu najbolj brezkompromisno glasnih performansov, kar jih je doživel današnji recenzent. Zraven si poskusite zamisliti izredno dovršene, abstraktne in precizno detajlne vokalne tehnike Agnes Hvizdalek, ki smo jim bili priča na koncertu v Španskih borcih. Če smo slučajno naivno podlegli skepsi glede moči izdaje, nam posnetki že v prvih trenutkih prisolijo zasluženo, a prijetno klofuto. Zadeva res deluje. Prepletanje obeh vokalov tvori edinstveno glosolalijo, iz katere se vsaka od obeh glasbenic izstreljuje s svojim žmohtom – Hvizdalek z najrazličnejšimi tehničnimi vragolijami, Guro Moe pa s pankerskimi kriki. Elektronika, bobni, kitara in bas kitara med tem lomastijo, škripajo in nasploh skrbijo za nepregleden kaos, kljub temu pa so ves čas odzivni in izredno inventivni.

Naslovi skladb se sprva zdijo humorni, vendar jih invaziven zvok zasedbe večinoma kmalu premakne v veliko morbidnejši in bolj obešenjaški kontekst, kar je v hrupnih žanrih pravzaprav skoraj pravilo. Uvodna Laughter Slaughter se začne s histeričnim džiberišem, ki ga začnejo kmalu prekinjati nadubirani, distorzirani in masivni, a odrezavi vložki elektronike in kitar, na momente podobni kratkim eksplozijam. Skladba seveda ne spominja na nič smešnega in nam da vedeti, da smeha med vsemi kriki in žlobudranjem bežočih ne bomo slišali. Nasmeji se kvečjemu krvnik in Norvežani to dobro vedo. 

Med sedmimi skladbami, katerih skupna dolžina je malo manj kot pol ure, jih velja izpostaviti kar nekaj. Izredno zanimiva je na primer tretja improvizacija Metadata, ki se začne veliko bolj razredčeno in morda tipajoče, z raznorodnimi vokalnimi zvoki. Kljub temu da sčasoma zvočno narašča, je od začetka do konca nekako raztrgana in učinkuje kot serija različnih dogodkov, zadnji od teh pa je seveda nabasiran, kaotičen žur. Opozoriti velja recimo tudi na četrto skladbo Just Entertainment s skoraj sludgerskim začetkom, ki se kar naenkrat razmaže v mastno zvočno gmoto. To potiskata naprej Skaset s kitaro in Tavil z razbijaškim, polomljenim bobnanjem, vokali pa šele v zadnji minuti počasi prilezejo na plano. Najsrhljivejši komad je gotovo Body of Liberties z napeto, a precej tišjo in bolj umirjeno glasbeno podlago, zaradi katere so kriki še presunljivejši. Če se na začetku še zdijo kot kriki osvobajajočega se telesa, se nam v drugi polovici komada s stopnjevanjem elektronskih in kitarskih vpadov vedno bolj zdi, da je naslov v resnici spet veliko temačnejši in si je nekdo vzel svobodo, da z nekim telesom počne, kar koli se mu pač zahoče.

Poudariti je treba, da so prav vsi komadi zabavni – nekateri bolj headbengerski, od drugih pa boste morda več odnesli ob pozornejšem spremljanju in rahlo nižji glasnosti. Res samo rahlo nižji. Album je veliko bolj temačen, umazan, surov, oster in brezobziren kot predhodnik, ki je izšel pri precej bolj jazzy norveški založbi Nakama, kar pa je ob dejstvu, da sta tokrat v zasedbi člana benda Moe, seveda pričakovano. Album je izšel pri novi, kasetam posvečeni založbi School of the Arts, ki ima sedež v Barceloni. Plata je šele založbina četrta izdaja, ustanovitelj Ivan Zoloto pa je pred tem vodil eksperimentalno založbo Full of Nothing iz Petrozavodska na severu Rusije, ki ima v katalogu okrog šestdeset izdaj. K temu dodajmo še, da je bil album posnet v studiu mladinske avtonomne organizacije Blitz v Oslu, naslovnice pa so natisnili v Belgiji – vse to lepo ponazori že pregovorno mednarodno povezanost sicer maloštevilne eksperimentalne scene.

Če ste ljubitelji raznoraznih skronk akrobacij in se še niste odločili, pri kateri jakosti bi poslušali album Juxtaposition II (Blitzopposition), vam svetujemo, da z glasnostjo eksperimentirate in da izredno umazan ter kaotičen album, ki bo torej ravno pravšnji za zaključek kaotičnega in zvočno onesnaženega tedna, poslušate večkrat.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

got a podcast to stream/download?

greets

Unfortunately 'Tolpa Bumov' is one of the few shows that are not available for later streaming. There will be a replay on Sunday at 11:00 if that helps.

All the best!

Hi, UT, could you write to us at glasbeni.urednik@radiostudent.si with more information, on what you'd need?

Cheers, 

Špela

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness