XL Recordings, 2017

Vsak kuhar bi vam lahko povedal, da osnova dobre kuhe temelji na pravilni uporabi mešanice in svežih sestavin. Seveda se med sestavinami lahko znajde marsikaj, pravilno in zanimivo uporabo le-teh pa dirigira taktirka ustvarjalca - kuharja. Kuharski mojster se receptov lahko drži kot pijanec plota ali gladko eksperimentira. Sicer je pa v slednjem primeru možnost, da bo končna verzija kakšne nove exquisite jedi delovala božansko … večja. No, vsaj za tiste željne nekaj kulinarične avanture. A vseeno, ne bomo več vztrajali s to smotano analogijo, pač pa bomo pravilno uporabo sestavin/učinkovin pripisali kar taktirki dvojčic Ibeyi, ki sta se v svoji kratki karieri dokazali kot mojstrici francosko-kubanske glasbene kulinarike.

Da bi bolje razumeli edinstveno glasbeno mešanico dvojčič Ibeyi, pa moramo najprej razumeti njune korenine, torej okoliščine, ki močno prispevajo v mešanico njunih mednarodno zajemanih glasbenih vplivov. Lisa-Kaindé in Naomi Diaz izvirata iz Francije, vendar so njune etnične korenine in glasbeni vplivi vkopani daleč onkraj evropskega kontinenta. Sami povzemata, da ju zadevajo tako jazz, blues in hip-hop žanri kot tradicionalna glasba zahodnoafriške in afro-kubanske kulture. Takšen stik z glasbo se je v njunem primeru razvil v ustvarjanje edinstvene mešanice že omejenih žanrskih vplivov, vseh seveda ovitih v prelepe pop strukture z dodatkom nežnih, a vseeno ostrih r'n'b začimb. Njun prvenec Ibeyi je izšel pri založbi XL Recordings in kmalu postal uspeh tako v prodajnem smislu kot po odzivu alternativne glasbene kritike. Kritiki so prehvalili njun edinstven pristop k mešanju etno žanrov z udarno in čisto elektronsko produkcijo ter njuno prelepo vokalno harmoniziranje.

Dobri dve leti kasneje nam dvojčici servirata nov obrok. Ash na prvi ugriz deluje predvidljivo, a vendarle okusno. Zanimivo je omeniti tudi, da Ibeyi uvoda s skladbo I Carried This For Years nista takoj zmešali z zvočnostmi čezoceanskih vplivov, temveč nas tu pričaka zvočni vzorec bolgarskega folk zbora, ki se neverjetno lepo vmeša v vokalno harmonijo dvojčic in narašaščajoče zvokovje tolkal. A takšen občutek ne vztraja dolgo, že z drugo skladbo in nato skozi tako rekoč celotno trajanje plošče Ibeyi razvijata idejo prvenca - torej lepa, a predvidljiva zmes.

Ob pregledu raznih intervjujev začenjamo razumeti njune principe ustvarjanja - zveneti mora kot Ibeyi: močni ritmi, močne r'n'b vokalne harmonije, zmes etno žanrov z občutkom hip-hopa in nejasna besedila z duhovnimi tematikami. Vse skupaj poskušata nadgraditi s čisto produkcijo, ki na Ash deluje čudaško, istočasno mehko in udarno. Pridevnik čudaško berite kot kompliment, saj je producent Richard Russell tukaj uspešno poustvaril temačen zven, ki ga je ob čistoči samplov, tolkal in vokalov dopolnil z različnimi zvočnimi cukrčki.

Ob midtempo tribalistični Away Away lahko slišimo motiv policijske sirene, ki se skriva pod miksom formulaičnega aranžmaja. Dubovsko inspirirana pop skladba I Wanna Be Like You v že tako dodelanem vokalno-sintetičnem ambientu  skriva različne sample zajete z ulice, ki lepo zapolnijo zvočni prostor. Ibeyi svoja glasova dodatno barvata z uporabo subtilnega, a vendarle opaznega autotuna, čez katerega se je pritoževalo že veliko oboževalcev prvenca. Na tako pritoževanje bomo rekli le deal with it, ker takšna sintetična obdelava tu deluje predvsem sveže in ponudi sladek dodatek k kulinarični stvaritvi. Vendar ob večkratnem poslušanju pomislimo tudi, ali ni morda obdelava zvoka pravzaprav najmočnejši element albuma Ash.

Ob prijetnih in solidnih skladbah, kot so Deathless, autotunasti When Will I Learn in massive-attackovski Numb, se na albumu pojavijo tudi skladbe, ki bi jih morda opisali kot precej dolgočasne. Recimo ob pozitivnem sporočilu No Man Is Big Enough For My Arms se zazdi, da je izvedba premila za kontekst izrečene ideologije. Beat nas tu celo spomni na kakšno klavrno prednastavitev starih Casio igračk in v kontekstu čistoče celotne produkcije deluje prej neprimerno lenobno kot genialno satirično. Minimalistična Waves je na trenutke tako počasna, da se zazdi ne le, da se je čas ustavil, temveč da potuje v preteklost … upajoč, da se ne vrne na začetek. Skratka, pozor, morda boste zehali!

Da pa ne bi bili zgolj cinično kritični, moramo dodati, da  Ash vsebuje tudi par prelepih biserov. Omembe vreden je seveda najbolj progresivni štikel albuma Transmission/Michaelion, ki bi ga lahko opisali kot magnus opus dua Ibeyi. Minimalistična narava klavirja, mehki občutek zbora, presketajoča obdelava zvoka in dodelane vokalne linije tu delujejo povsem angelsko. Struktura pa je dovolj zamešana, da skladba ne izpade predvidljivo. Dodaten šus čustvene napetosti doživimo, ko komad preide v drugi del, in ko ob španskem branju dnevnika Fride Kahlo slišimo še topel synth, ki s svojo molasto naravo preide v sedaj že tipična etno tolkala.

Album Ash nam ne ponudi le zmesi ento-pop estetike, temveč meša tudi s samo kvaliteto servirane jedi. Dobro, ok, v redu, a na trenutke vendarle primanjkuje dodatnih začimb, da bi stvaritev Ash lahko zares močno zasijala. Dvojčici Ibeyi nadaljujeta z ustvarjanjem prijetne art pop glasbe, kar jima očitno uspeva, saj so kritiki in oboževalci tudi ta drug obrok toplo sprejeli. Mi pa le upajmo, da bo njun talent skozi čas še zrasel, in da bo naslednja plošča vendarle začinjena do amena.