XL, 2015

Nedolgo tega se je radijski kolega pri obravnavi nove plate Björk trdno naslonil na njeno intimnost, ki jo je strukturno navezal na lansko leto izdanega Deana Blunta in Arco ter interpretiral njihovo izvedbo v luči določene mere refleksije znotraj lastnega polja ustvarjanja. Tej trojki bi lahko dodali še album Benji ameriške folkovske zasedbe Sun Kil Moon, ki se besedilno osredotoča na intimo minevanja, konca življenja in s tem povezane razblinitve določenih ljubezenskih in življenjskih idealov. Nekje tu, blizu tega strukturnega mesta, vendar zaenkrat še s precej krhko navezavo, se vzpostavlja tudi istoimenski prvenec mladega sestrskega dvojca Ibeyi, natančneje dvojec dvojčic Lise-Kaindé in Naomi Díaz. Če je zgoraj omenjene albume intimnost spremljala predvsem skozi njihov izraz, pa se pri Ibeyi intimnost kaže že na sami marketinški ravni, na tistih nekaj piarovskih stavkih, ki so namenjeni predstavitvi avtorja in dela. S tem je korak daljši, saj je poslušanje ob tovrstnem vedenju usmerjeno naravnost proti tovrstni intimi. Še več, drobci, ki jih sicer ne bi bilo mogoče razumeti v luči »tega nečesa intimnega« ali pa bi predstavljali določene linije bega iz tovrstnega »zapora« predhodne interpretacije, okamnijo in ostanejo znotraj tega, dajmo temu reči kar 'intimističnega', polja. Vprašanje, če zaradi tega album kot ekspresija ne udari tako močno, kot bi, je vsekakor na mestu.

Intima, o kateri govorimo v primeru francosko-kubanskih dvojčic Lise-Kaindé in Naomi Diaz, je vezana na smrt njunega očeta, tolkalca, Miguela »Ange« Diaza, znanega predvsem po sodelovanju z Buena Vista Social Clubom, in njuno sestro, ki je preminila nedolgo tega. Prva smrt leta 2006 ju je – po spremnih besedilih sodeč – spravila na pot glasbenega udejstvovanja, druga pa je samo poglobila čustveno plat njunega izraza, ki sta ga ob tehnični pomoči lastnika založbe XL Recordings Richarda Russella spravili v obliko, ki jo lahko slišimo na njunem prvencu. Ta je razpeta med intimnim žalovanjem in njenim zunanjim delom, nekakšno izvršitvijo v molitvah, ki se v svoji osnovni formi pokažejo že na samem začetku pri komadu Ellegua in izvedbi tradicionalnega religioznega napeva iz santeríe, karibske religije. Ta je nastala ob križanju jorubskih, krščanskih in tudi ameriških verskih motivov ob vzpostavitvi trgovine s sužnji, ki je preko Atlantika vodila od afriške zahodne obale proti karibskim otokom. Tako Ellegua kot Oya in Oshun, katerim sta posvečeni pesmi Rivers in Oya, so oriše, nesnovni poslanci osrednjega jorubskega boga Olodumareja, ki urejajo sile narave in človeške dogodke. Prvih petnajst minut albuma je posvečenih in na gosto prepletenih z jorubskimi molitvami navedenim bogovom, obenem pa se preko krščanskih toposov reke in očiščenja vzpostavljajo na mejni poziciji dveh religioznih sistemov – kot je mejna pozicija tudi tista, na kateri je nastala santería.

Tako tudi muzika, ki spremlja soulovska in r'n'bjevska vokala dvojčic, kjer se tisti od Lise-Kaindé kaže kot bolj prodoren, obenem pa tudi bolj prisoten v kompozicijah, povezuje tribalistične afrokubanske ritme s sodobnejšimi digitalnimi pulziranji. Matrica nečesa, kar bi lahko označili kot soulovska predzgodovina, je v komadih dvojca Ibeyi izgubila značilen basovski pridih, ki je v največji meri ohranjen v skladbi Faithful, ki se s svojo strukturo naslanja na svoje r'n'b-jevske predhodnike. Te je mogoče zaslediti v imenih Meshelle Ndegéocello in Erykahe Badu, pri ostalih skladbah pa je ravno zaradi odsotnosti tovrstnega ritmičnega dela mogoče preko značilnih gospelovskih in džezovskih pevk, kot sta Nina Simone in Billie Holiday - ki ju dvojčici tudi navajata za svoji vzornici – priti do črnskih spiritualov. Pesmi sužnjev se za Ibeyi zdijo kot osnovne matrice, ki poleg že omenjene sinkretičnosti religij, tudi znotraj glasbenega izrazja v tesni navezavi z afrokubanskimi ritmi vzpostavljajo končno podobo skladb. Tako je nemara najlažje označiti tudi prevlado klavirja Lise-Kaindé kot glavnega harmoničnega instrumenta, ki pa s svojo subtilnostjo vseeno dopušča dovolj prostora glasovoma, da prideta do izraza, s tem pa tudi na temeljno mesto znotraj skladb postavita besedila – torej logos, ki je – če se navežemo na začetek te Tolpe – v obliki molitev tudi zunanjost čustev in njihova razrešitev iz molčeče notranjosti.

Besedila, ki v glasbenem miljeju r'n'bja ne izstopajo in je zato začetno navezovanje na prodor intime v primerih Björk, Deana Blunta in Arce v nekem smislu celo odveč, so vezana na smrt, ljubezen in na cel kup religioznih motivov, diasporične spirituale – če jih smemo tako poimenovati predvsem zaradi večkratnih vplivanjskih povratnih zank – pa v svojem bolj eksperimentalnem delu podkrepijo z minimalističnimi digitalnimi vložki. Tu moramo govoriti predvsem o podkreptvi ritmične sekcije, katere osnovo igra Naomi na cayónu in batí, o podkrepitvi, ki se vklaplja v lok zadnjeletnih izdaj na založbi XL Recordings, ki vodi od gospelovsko nabasiranega Jamesa Blakea do osamljenega wunderkinda Kinga Kruleja. Izpovedan lok, katerega trenutni izraz bomo poslušali v kratkem, je osamitev vokala znotraj določene zvočne krajine, ki ta vokal le še bolj osmisli. Zvočni prostor prvenca Ibeyi pa niha med triphopovskimi pasažami, hiphoperskimi sunki in docela hipnotičnimi deli, nastalimi na relaciji Zahodna Afrika in Karibi, pulziranja ritma pa se nemalokrat tesno pretkejo z basovskimi zvočenji, s čimer se frekvenčno polje vztrajno odpira predvsem vokalu.

Znotraj opisanega okvira projekta Ibeyi je kljub dostopnosti njunih glasov vseeno dovolj praznin, da si lahko poslušalec ustvari sliko nečesa prihajajočega, prvenec pa s svojimi dvainpetdesetimi minutami sicer prepričljivega in močnega sinkretizma izpade luknjav in v svojem ponavljanju vztrajno nihajoč, kjer se zdi, da bi bil pravi glasbeni stejtment dosežen s približno za polovico krajšo izdajo. Pa tudi pritrdilen odgovor na vprašanje, če ekspresivni del zaradi predintepretiranega polja 'intime' in njegove pozicioniranosti znotraj plate ne udari dovolj močno, bi lahko na tem mestu adekvatno omilili. Obenem pa je že omenjena praznina dovoljšen razlog, da se poslušalec močneje opre na lirske podrobnosti, motivna ponavljanja in zvočne okruške – s tem pa se luknjavost vsaj malo zakrpa, čeprav se zdi tovrstna zaključna stava že kar malo preveč spravna za siceršnji vokalno-ritmični potencial, ki ga predstavljata dvajsetletni sestri Lisa-Kaindé in Naomi Díaz v dvojcu Ibeyi.