Mi'ster Productions, 2011

Tretji album v Franciji živečega libanonskega trobentača in multiinstrumentalista, Ibrahima Maaloufa, zaokroža njegovo hibridizacijo lokalne godbe z zahodnjaškim slušnim zahtevkom. Občutek pa je, da se mu nikakor ne uspe odločiti, na katero stran zvočnega konglomerata bi se postavil, saj vdori obeh ne ostajajo neopaženi. Prav ta kreativna razpetost še posebej prihaja do izraza na njegovi zadnji plošči, četudi ji ne moremo očitati tehnične pomanjkljivosti. Tako se njegovega opusa zlahka oprime  predznak študioznega muziciranja. Nenazadnje Ibrahim pobira razne nagrade za svojo virtuoznost na trobenti, tovrstna glasba pa ima vsekakor tudi zvesto publiko, ki zna ceniti spretno ustrojene spoje s pridihom eksotike.

Ta publika bo zagotovo prišla na svoj račun v soboto, ko bo Ibrahim Maalouf s svojo zasedbo ogreval občinstvo pred nesporno glavno atrakcijo letošnjega Jazz festivala Ljubljana, The Thing z Neneh Cherry. Ampak pustimo ob strani sedaj soboto in se še malo posvetimo nocoj obravnavani plošči. Na njej najdemo dvanajst skladb, prepolnih večplastnega razigravanja Maaloufovih smernic. Svoje lovke raztegne preko več instrumentov, od različnih trobent in tolkal, do klaviatur, basa in elektronskih pomagal, skratka, večji del zvočne slike vselej prihaja s strani avtorja, čeprav ga komplementira številčna zasedba. Ta pripomore predvsem pri soustvarjanju močnega ambientalnega pridiha, od katerega plošča skoraj ne odstopa niti med nekaterimi bolj udarnimi momenti. Med temi še posebej izstopata skladbi We'll always care about you in Beirut, ki je sicer navedena kot bonus skladba, a ob koncu smiselno zaokroži žanrsko povsem nedefiniran album.

Na prvi posluh se morda da najti vzporednice z nekaterimi muziricanji pri nas dobro poznanega Erika Truffaza, še posebej njegovega sodelovanja z Ilhanom Ersahinom, vendar je Erik v svojem početju nekoliko bolj rafiniran, manj pretenciozen, predvsem pa neprisiljen.

Maaloufova prisiljenost še posebno izstopa pri sicer že omenjeni skladbi,  We'll always care about you, za katero se bojim, da bo v soboto podobno neokusno posvečena Michaelu Jacksonu, kot se je to primerilo dve leti nazaj Avishaiju Cohenu z eno takrat odigranih skladb. Res je, da gre za asociativne asumpcije, a kaj, ko jih album hote ali nehote sproža, poslušalec pa diagnosticira. Naključno ali ne, BBC-jeva recenzija za ploščo Diagnostic med drugim pravi, da evocira filmsko glasbo Gorana Bregovića. Ob tem pa sam nisem prepričan, ali naj to vzamem kot kompliment ali morda kaj drugega? Seveda pa je presoja na koncu vselej prepuščena poslušalcu.