Ichisan: Voda

Nang Records, 2021

Iskanje vmesnega okolja, ki vsebuje vse nujne elemente za vzdrževanje življenjskega ravnotežja, terja precejšnji angažma. Če si dovolimo vzeti analogijo iz narave, se lahko ozremo k priobalnemu svetu. Pas bibavice denimo zahteva prilagoditev organizma dvema ekstremoma – zraku ob oseki ter vodi ob plimi – in lahko se zgodi, da se nevešče podajanje v eno ali drugo skrajnost v najboljšem primeru konča kot izredno nelagodna izkušnja.

Izoblikovanje tovrstnih prilagodljivih habitatov je bilo nujno za klubovja vajene glasbene ustvarjalce. Z nastopom pandemije so se iznenada dobesedno znašli na suhem in bili primorani iznajti nove načine dihanja svoje glasbe v novih okoliščinah. Med njih se umešča tudi osrednji lik današnje Tolpe bumov, didžej in producent Ichisan alias Igor Škafar, čigar naravni slog ustvarjanja zadnjih petnajstih let je diskoidna klubska elektronika.

Čeprav je sam do žanrske oznake disko zadržan, bi lahko Škafarja skupaj s producentom Ulejem Nakovo, s katerim sta od leta 2008 delovala kot Ichisan & Nakova, opredelili za začetnika retronostalgičnega obujanja diska in njegovih drugih odvodov v slovenskem glasbenem prostoru. To je bilo, spomnimo, tam na prelomu minulega desetletja, ko se je začel porast priljubljenosti tako rekoč iz naftalina potegnjenega žanra, ki mu je novo življenje vdahnil francoski dvojec Daft Punk ter sprožil verižno reakcijo. Vzoru so sledili številni drugi, med drugim Todd Terje, in poskrbeli, da je disko doživel svoj preporod.

Ichisana bi lahko umestili v nu-disco, koktejl diska s house in synthwave primesmi ter kar je še podobnih žanrskih označevalcev, ki je v začetku dvatisočih še nekaj časa gnetel množice, nato pa za določeno obdobje poniknil. Po pisanju The Atlantica pa naj bi ravno v času karantene instantno sladka melodika in nalezljiva ritmika omenjenega žanra zopet pridobila na svoji množični priljubljenosti. Zaprti v svoje samoizolacijske celice so poslušalci iskali preprostosti ter učinkovite razvedrilnosti diska in bili morda obenem nostalgično zazrti v lepoto preteklih časov, v katerih je bilo vsesplošno množično razvedrilo ob pobliskujočih se kroglah samoumevna dobrina.

Vendar pa je Ichisan v smislu diskoidnosti v bistvu tokrat naredil korak nazaj. S svojo novo dolgometražno izdajo Voda se je ustvarjalec, po naravi bolj potegnjen v vode klubovja, poskušal znajti v negotovem pasu bibavice. Soočen je bil z zaprtimi vrati klubov in s še vedno prisotnim vzgibom plesnosti, a obenem se je zavedal omejitev plesišč, reduciranih na dnevne sobe. Pomaknil se je stran od klubskega zvoka in si z novimi prijemi zadal ustvariti glasbo, za katero ni treba, da je potno izplesana, temveč se ji lahko zgolj prisluhne.

Glasba / Tolpa bumov

Ichisan: Aperitiv

Dolgometražni prvenec domačega producenta

Matej Mihevc

 / 7. 4. 2017

Vodo bi pri tem lahko primerjali z izdajo Aperitiv iz leta 2017, pri kateri gre po besedah recenzenta Mateja Mihevca za konceptualno gledano ogrevalni album. Na obeh ploščah so prisotne basovske kitarske linije, živi bobni in bolj organski, analogni zvoki in zvoki iz narave; v uvod najnovejšega albuma nas nenazadnje pospremi žuborenje naslovne protagonistke. A Voda je za razliko od Aperitiva atmosfersko bolj sanjav, dinamičen, eterično naravnan album, ki se pretaka v nedoločenost, namesto da bi zastajal na mestu. Če je bil Aperitiv zazrt bolj nazaj, je Voda bolj odprta za naprej in se hrani z upanjem na večjo pretočnost prihajajočega časa.

Vmesno polje med klubskim in neklubskim je očitno habitat, ki Ichisanu, sodeč po najnovejši dolgometražni izdaji, očitno dobro sede. Tok albuma s spretno zgrajenimi skladbami še enkrat izpričuje Škafarjev občutek za pripovedovanje zgodb, jih z naslovi skladb najprej nakazuje in nato izpeljuje z zvočnimi domislicami. V ospredju je tokrat njegova preokupacija z naravo, motivi reke, naravnih pojavov ter občasnega humornega momenta – kot s skladbo Cabernet Pa Na Taxi – ki smo jih vajeni že s preteklih izdaj.

Najsi bodo Ichisanove formule pogosto sicer preverjene, previdne in poznane, v njih živi nekaj presežnega z močjo podajanja zgodb in kreacije konceptov in prav to je tisti element, ki nenazadnje loči mojstre od obrtnikov.