Strut, 2016

Zgodba ameriškega altovskega saksofonista Idrisa Ackamoorja, ki se je rodil leta 1951 v Chicagu kot Bruce Baker, je nadvse živopisna in po svoje simptomatična ne le za jazzovsko sceno. Njegova zasedba The Pyramids, ki je delovala v 70-ih letih, je s svojo mešanico svobodnjaškega, spiritualnega in kozmičnega jazza, funka, psihedelije in afriških tradicionalnih glasb, bila na sledi takšni zvočni izkušnji, kakršno so ponujali denimo John in Alice Coltrane, Sun Ra, Pharoah Sanders ali The Art Ensemble of Chicago. Bend je nastal kot del Black Music Ensembla, ki ga je vodil eden od Ackamoorjevih mentorjev, Cecil Taylor. Poseben je bil tudi zaradi tega, ker se je igranja afriških glasb učil v izvornem okolju, saj je bend študijsko obiskal kar nekaj afriških držav. Člani benda so se s tamkajšnjimi, predvsem ganskimi, glasbeniki spoprijateljili, z njimi igrali in si nabrali lep kup tradicionalnih glasbil.

Kljub temu pa je delo zasedbe, ki sta jo poleg Ackamoorja sestavljala še njegova takratna žena Margo Simmons na flavti in basist Kimathi Asante, ostalo na margini. Po le treh albumih in vmesni preselitvi v San Francisco so The Pyramids leta 1977 prenehali z delovanjem. Vendar pa se je z leti glas o zasedbi širil, njihove izvirne vinilke so postale zelo iskane in bend se je, tudi po zaslugi močnega zanimanja na strani jazzovskih poznavalcev, proti koncu prvega desetletja novega tisočletja znova zbral. Med njihove večje ljubitelje spada znani didžej in producent Gilles Peterson, ki je Ackamoorju v sklopu ene izmed izdaj svojega Worldwide Festivala podelil nagrado za življenjsko delo. Pri nemški založbi Disko B sta leta 2012 izšla škatlica s ponatisom vseh treh albumov ter prvi album z novimi skladbami, Otherworldly. V Nemčiji je bil lani izdan tudi album We Be All Africans, in sicer v produkciji Maxa Weissenfelda, znanega po projektih Poets Of Rhythm ter Whitefield Brothers.

Album se tokrat manj naslanja na ostre in nepredvidljive freejazzovske izlete, ki so zaznamovali delo zasedbe v prvem obdobju. Ta se sedaj predstavlja v novi reinkarnaciji, saj je Ackamoor edini stari član prvotnih The Pyramids. A če je v prvi različici zasedbe pomembno protiutež predstavljala flavta njegove takratne žene Margo Simmons, ima sedaj podobno vlogo violinistka Sandra Poindexter. Ona skladbe resda bolj barva in redko izstopi v ospredje, a daje pomemben pečat novemu, funkovsko gladkemu zvenu benda. Če so freejazzovske prvine zdaj manj prisotne in tudi ne tako nebrzdane kot v prvi različici benda, so kljub temu seveda pomemben gradnik multižanrske in multikulturne ali pa kar univerzalne poetike današnjih The Pyramids. Ackamoorjeve rezke in silovite, a tudi zelo melodične solaže se namreč imenitno ujamejo s hipnotičnim in plesnim groovom, ki odlikuje večino skladb z albuma.

Afriške prvine še zdaleč niso omejene le na ritmiko, saj nas zven benda večkrat spomni na kake afrobeat ali highlife orkestre. Konec koncev tudi sam Ackamoor kot enega pomembnih vplivov navaja Felo Kutija. A The Pyramids afrobeat jemljejo le kot enega svojih temeljev, skupaj s kozmičnim jazzom, funkom in drugimi prvinami. Iz teh ustvarijo trdno spleteno samosvojo muziko, ki obenem poziva k plesu in angažiranemu premisleku. V takem ključu zazveni že uvodna naslovna pesem, ki v grobem postavi smernice novega zvoka zasedbe. Ponavljajoči se riffi, močni funkovski bas, zapomnljive saksofonske teme, razvejani bobni in tolkala ter predvsem zapeljujoče petje, ki sledi starodavnemu vzorcu klica in odgovora. Ackamoor sam pravi, da gre pri albumu za »sporočilo preživetja. Sporočilo obnove. Sporoča, da smo vsi bratje in sestre. Vsi smo ena družina, človeška družina in potrebujemo drug drugega zato, da preživimo na tem planetu, ki si ga vsi delimo«.

Kljub temu klicu k univerzalni ljubezni pa nas bend omamno vabi tudi v druge svetove. Podobno kot je to delal Sun Ra in drugi afrofuturisti, nas tudi The Pyramids v skladbi Silent Days vabijo na popotovanje po galaksijah in vesolju. Hipnotična saksofonska linija in zvončkljanje klaviatur nas ob sanjavih moških in ženskih glasovih nosi k zunanjim svetovom. Namesto z vrtoglavimi zvoki bend vabilo izpelje z eterično skladbo, ki na tem albumu ni edina taka. Tudi Clarion Call je umirjena, himnična skladba, ki počasi gradi na notranji dinamiki. Ves čas se razpreda, iz nadzorovanih izbruhov v kontemplativnost, in spet naprej in znova nazaj. Ta svojevrstna cikličnost in repetitivnost, ki jo najdemo tako v tradicionalnih glasbah ali modernih plesnih slogih ter navsezadnje tudi v funku in afrobeatu, je prisotna v večini skladb z albuma, a je vedno odeta v drugačen zvočni kontekst. Morda edini odmik od takšnega načina grajenja skladb najdemo v skladbi Traponga, ki razkriva afrokubanske vplive in temelji na tolkalih.

Novi album staro-novih The Pyramids navdušuje z navdahnjenim igranjem, domiselnimi in odmerjenimi aranžmaji ter odlično produkcijo, ki spretno izenači raznorodne vplive. Je tudi dokaz, da ustvarjalna iskra, ki je v času nastanka veljala za avantgardno, napredno in vizionarsko, lahko čez leta še bolj žari in s svojim sijem razsvetli tudi veliko večji prostor kot ob prvotnem poku. Čakati je bilo sicer treba dobrih 30 let, saj so The Pyramids, kot je rekel sam Ackamoor, »bili veliko pred svojim časom, zato smo dali času čas, da nas ujame«.