Loma Vista, 2016

Številni mediji, izhajajoči iz nedavnih izjav Iggyja Popa, o pričujoči plošči pišejo kot njegovi zadnji, kot o labodjem spevu, in narativo skoznjo gradijo preko Iggyjevega botrstva punka z The Stooges in nenehnih vzponov in padcev ter prevratov v njegovi karieri. Seveda ga ob tem ne pozabijo dodati poleg Bowieja in Reeda in s tem še dodatno gradijo panteon mitologije popularne glasbe, Iggyja pa ob odsotnosti obeh postavljajo na mesto edinega še preživelega prvoborca zlatih časov kreativnega popa in rocka. Teh bojda ni več. Verjetno s tem tudi naslov plošče 'Post Pop Depression' jemljejo preveč dobesedno. Iggy se na njej ob pomoči Josha Hommea in članov zasedb Queens of the Stone Age in Arctic Monkeys vrača v milje svojih bolj pop pesemskih albumov, ki pa jih Hommeovi aranžmaji in hkratna trdnost in prožnost benda peljejo v bolj hrapav rockerski zven, ki ga prečijo odmevi številnih sorodnih žanrskih izkušenj. Iggy Pop na njej ostaja oster, občasno prav renčav, a obenem v žamet odeti zapeljivec. Obenem v besedilih ostaja obstranec, ki iz drugega generacijskega roba gleda sodobno družbo, jo tiho psuje in ji hkrati skuša zlesti pod kožo in jo razkrojiti. Generacijski rob je hkrati horizont minevanja, tema, ki se ni še nikoli tako intenzivno zajedla v Iggyjevo glasbo, čeprav je vedno kot šum samodestruktivnosti prežala na njenem robu. 'Death is the pill that is hard to swallow,' pravi ob iskanju ameriške valhale, pred katero stoji zgolj s svojim imenom. Smrt Louja Reeda, predvsem pa Davida Bowieja in članov iz zasedbe The Stooges definitivno senčijo prevevajoče občutje albuma, ki pa se meša z vitalistično energijo. In ravno ta napetost med erosom in tanatosom, med slo po življenju in soočanjem z njegovim iztekanjem je glavna srž zapeljivosti plošče. Iggy je spet iz umazanije kot poet naivno vsakdanjega potegnil zapeljivi in hkrati nevarni erotični pulz, ki preči najboljši del njegovega bogatega glasbenega opusa.

Devet pesmi sta Iggy in Josh Homme ukrojila na znamenitem Rancho De La Luna v kalifornijski puščavi, kjer je nastal cvetober polpreteklega stoner in alter rocka. Z dodatkom kitarista Deana Fartite in bobnarja Matta Heldersa bi pričakovali polnokrvnen in oster rockerski album. A dvojec je bil že na začetku na sledi zvoku Iggyjevih berlinskih plošč iz sedemdesetih 'The Idiot' in 'Lust For Life' iz časov njegovega intenzivnega druženja in sodelovanja z Bowiejem ter plošč, kot so prehodna, spet bolj rockerska 'New Values' in celo novovalovska  'Blah Blah Blah' iz osemdesetih. To nenazadnje potrjuje tudi nabor spremljevalnih skladb, ki jih Iggy in bend zdaj izvajajo na koncertni turneji. Gre torej bolj za polnokrven pop, v katerem v podtalju brstijo bistvene sestavine Iggyjeve glasbe, umeščene v politično, ekonomsko in rasno plamteči Detroit šestdesetih, kjer je gromko šumelo ob rasnih nemirih, bluesu, Motown soulu in r&b-ju, agnažiranemu rock'n'rollu, vznesenemu jazzu in vročemu funku ob dodatku britanskih zvočnih uvozov. To je podstat, na kateri James Osterberg gradi celotno kariero, ki ji je v poznem obdobju poleg trendovskih zvokov dodal še tradicije croonerstva, šansona, popevke in vaudevilla na zadnjih dveh samostojnih ploščah ter duh ameriške poezije. Slednjo je Iggy potiho zabeležil letos na EP-ju 'Leaves Of Grass' skupaj z elektronskimi izvajalci, dvojcem Tarwater in Alvo Notojem. Na njej Iggy bere poezijo Walta Whitmana. Zanj je to poezija telesa, kar sovpada z njegovo glasbo, ki je vedno vpeta v telo. Ter poezija videza, ki pa lepo najde tudi v grdem in vsakdanjem. Iggyjevo telo je že staro, izgubilo je tisto svojo noro prožnost, preživelo vrsto udarcev in poškodb, a je še vedno vitalno in trmasto. In zapisano erotičnemu naboju, ki ga pričujoča muzika v kar nekaj skladbah še vedno nosi. Plošča ima namreč kar nekaj nalezljivih refrenov, kleno in prožno ritmiko, ki nas zanese v r'n'r tapkanje noge in v zanosni ples navkljub bolj temačnim podtonom in tematiki. 

Najbolj očitno je to v prvem singlu s plošče 'Gardenia', odi prostitutki in seksualni nasladi, robni figuri, ki jo Iggy v zanj značilni maniri odeva v lepoto, tokrat skozi hrepenenje in skozi čutni, mehki funk, v katerem odzveneva mehki, odmevajoči Hommeov riff. Nasploh so njegovi rifi in kitarske linije na plošči hrapave in ostre, a navkljub temu dovolj mehke, prožne, večplastne in melodične ter prostorne v zvenu, da mestoma zavijejo tudi v bolj opojne vode. Homme je Iggyjevo podstat mojstrsko odel v osnovi v rockerske barve, a jih aranžersko začinil s številnimi odmevi in s tem ustvaril stilsko raznolik album. V že omenjeni 'American Valhalla' denimo v vzhodnjaško melodiko ksilofona, v izstopajoči skladbi plošče, na mehkem belem funku pozibavajoči 'Sunday' v godala, ki zaključijo in mojstrsko razširijo kitarsko melodijo, v 'Vulture' pa v morriconejevsko vizijo glasbe za westerne kot primerne kulise za razgradnjo ameriškega sna. Slednji je metafora poslovneža, grabežljivca, sodobnega kapitalista. Pred njim in pred miljejem sodobne spletne realnosti ter lastne podobe bi Iggy v sklepni 'Paragvay' resigniral prav tja, a tega ne jemati brez ironije. Na koncu se Iggy razkriči v tisti maniri, s katero je naredil hudo razpoko v rock glasbi v šestdesetih z The Stooges. Čerpav je Iggy tokrat na njej izraziteje introspektiven, pušča v besedilih dovolj prostora za samoironijo in humor. Kot v 'Chocolate Drops', na klavirskem rifu bazirani skladbi, v kateri prevrača obe strani uspeha v glasbeni industriji. V njej se čokoladica kaj kmalu spremeni v drek in obratno. Njegov glas morda ne nosi več intenzivnosti, po kateri ga poznamo, ampak je vešče umeščen v sredinsko lego, med globokim baritonom in višjimi, bolj kričavimi in zategnjenimi linijami, kar se interpretacijsko dobro poda k samim temam albuma. Te so podane nepretenciozno, zato lahko plošči mirno oprostimo kakšno bolj infantilno liriko in metaforiko na prvo žogo. A to je nenazadnje pop in njegova bistvena sestavina. 

Izbire sodelavcev se Iggyju niso vedno povsem posrečile. Spomnimo se samo tistega z mlajšo generacijo tralala punka Green Day in Sum41 ter s člani Guns’n’Roses, a s Hommejem in ekipo so se sijajno ujeli in skreirali ploščo, ki se lahko meri z najboljšimi v Popovi bogati karieri. Iggy se na njej srečuje z minljivostjo; morda je res zadnja, a energije in ustvarjalnega žmohta mu ne manjka.