GLOO, 2021

Misteriozen fenomen glasbe Lei, ki s pravim učinkom deluje le v okolici Dorseta v jugozahodni Angliji, od koder prihaja današnji heroj Tolpe Seamus Malliagh, bolje poznan pod imenom Iglooghost, je kljub antičnosti pojava pod drobnogledom zgolj, odkar je bil mladi producent prvič priča nenavadnim navdihujočim dogodkom v njegovem rodnem kraju pred dvajsetimi leti. Največ raziskovalnega duha za dotičen fenomen ima ravno Iglooghost sam, ki je celo ustanovil tako imenovani Glyph inštitut za raziskovanje glasbe Lei, o čemer odkritja objavlja na spletni strani ustanove. Vendar o čem sploh govorimo? Pri glasbi Lei gre za zvrst, preko katere lahko v zelo omejenem geografskem radiusu jugozahodne Anglije prikličemo nenavadne, tuje entitete iz drugih dimenzij, katerih oblika je odvisna od kombinacij in manipulacij različnih zvokov, kar so glasbeniki iz okolja skozi zgodovino izpopolnili, a so mojstrstvu navkljub v širši družbi ostali spregledani. Skladbe, ki ob priklicovanju zunajzemeljskih bitij nastajajo, pa so nato shranjene na posebne diske Lei z izgledom futuristične bančne kartice, ki so bojda izjemno popularni na črnem trgu med elitnimi zbiralci. Kljub obsežnemu, rastočemu gradivu, ki se o samem pojavu počasi, a vztrajno nabira, pa marsikatero bistveno vprašanje še vedno ostaja neodgovorjeno. Zakaj se fenomen nahaja ravno v Dorsetu? Kaj ta bitja, ki se formirajo ob točno določenih kombinacijah zvokov, dejansko so? Kaj je njihov namen in od kod prihajajo?

Iglooghost je RŠ-evski publiki že poznan. S prvencem Neo Wax Bloom je bil prepoznan kot talentiran, samosvoj producent, ki sta ga izolirana ruralna samota in oddaljenost od klubskih metropol pahnila v obširne, neraziskane periferije lastne domišljije, v kateri se je kuhala zmes raznoterih podžanrov elektronske glasbe zadnjih 30 let z veliko željo po gradnji vedno obširnejših fikcijskih svetov. Posledično se lahko Iglooghost pohvali s kompleksno in energično glasbo plesnega karakterja, ki se bohoti v svojem maksimalističnem kompozicijskem stilu.

To pot pa je Iglooghost z Lei Line Eon nekoliko obrnil ploščo in se iz energičnega tempa in goste produkcije usmeril v počasno, ponekod že tudi ambientalno glasbo z večjim poudarkom na sami atmosferi kot pa na hudih beatih, zavito v še bolj dodelano in obsežno mitologijo, ki v Iglooghostovem ustvarjanju prihaja vedno bolj v ospredje. Računalniško glasbo je tokrat še razširil z raznimi gosti na vokalu, najbolj učinkovito v skladbi Amu (Disk•Mod), v kateri se zvočni mešanici priključi še otroški pevski zbor, nekoliko manj pa v primeru Light Gutter, kjer se kot gostja predstavi londonska pevka in vsesplošna glasbenica LOLA, ki pa ob precej nezemeljski glasbi zveni kar nekoliko preveč tuzemsko. Z zvoki klavirja in violine, s katero v izvedbi in aranžiranju navduši Vivek Menon, efektivno doda k mističnemu zvenu albuma in k organičnosti, ki je pretežno digitalnim zvokom navkljub ena glavnih karakteristik celotnega projekta. Obenem pa se Iglooghost zvočno tako tudi približa tradiciji sodobne umetnostne glasbe. Že v uvodnih sekundah zlasti s sporadičnimi, ornamentiranimi akordi klavirja in emotivno melodiko violine spomni na glasbo estonskega skladatelja Arva Pärta.

Vsa ta glasbena eksperimentacija nastaja pod močnim vplivom lastne Iglooghostove mitologije, pri čemer pa se morebiti pojavi tudi največji problem izdaje Lei Line Eon. Glede na to, da je ploščo možno poslušati brez razlage pojava v Dorsetu, je verjetno logično pričakovati, da nabor kompozicij dovolj močno stoji sam zase. Vendar pa lahko s precej upočasnjenim tempom, redkejšo rabo beatov in s sicer tehnično izrednim zvočnim oblikovanjem plata kot celota izpade nekoliko preveč monotono. To se dogodi zlasti, kadar pridemo do skladb z ohlapnejšo strukturo, ki se odvijajo brez enovite rdeče niti, ki bi naracijsko ohranjala komade zanimivejše. Obenem pa se je ob branju obsežne in še rastoče literature na spletni strani institucije Glyph povsem legitimno vprašati o samem smislu, pomenu tega, kar nam Iglooghost z Lei Line Eon ponuja.

Ustvarjanja glasbe Lei in priklicovanja zunajdimenzionalnih entitet se Iglooghost loteva na psevdoznanstven način, kot da gre za pravo etnomuzikološko raziskavo. V njej opisuje svoja opazovanja pojava kot tudi dogodke iz svojega življenja, povezane s samim fenomenom, ki jih nato deli prek spleta. Tako nam sicer ponuja precej zanimiv način gradnje lastnega domišljijskega sveta, vendar pa ideji manjka sama osmislitev dela, razlog, da bi si za spremljanje in ponotranjenje vedno novih odkritij dejansko hoteli vzeti nekaj več časa.

S tehničnega vidika nam tako Lei Line Eon prikazuje še vedno istega Iglooghosta, ki smo ga lahko spoznali s plato Neo Wax Bloom ali pa mogoče že prej z EP-jem Chinese Nü Yr. Inovativen, samosvoj producent elektronske glasbe, ki mu pravzaprav zares ni para in si gotovo zasluži vso hvalo, kar zadeva tako samo zvočno oblikovanje in avanturistično skladateljsko držo kot tudi inventivno gradnjo fikcijskih svetov. Čeprav je sam zven albuma kot celote unikaten in v tem smislu Iglooghost ohranja lastno umetniško integriteto, mu kljub eklektični naravi skladanja umanjka nekaj več raznolikosti, ki bi zvočno polje še razširila in ga naredila še bolj nezemeljskega. Tako smo priča sicer zanimivemu naboru skladb, ki so zaradi velike ambicije in komplicirane mitologije kreativno nekoliko v primanjkljaju, kar pa je pri tovrstnem umetniku, ki ga žene sama želja po eksperimentiranju in samosvojosti, tudi nemara pričakovano. Kljub temu si Iglooghost utira nadvse zanimivo umetniško pot, vredno nadaljnjega spremljanja in za katero je moč predvideti, da se bo skozi njegovo kariero še bistveno preoblikovala in izpopolnjevala.

https://www.leimusic.xyz/phone/index.html