II/III: IT COULD BE PARADISE

II/III: IT COULD BE PARADISE

Recenzija izdelka
29. 2. 2020 - 19.00

AmbientSoup, 2020

 

Pogovor s sodelavko in eksperimentalno harfistko Urško Preis
 / 4. 2. 2020

Če smo se na zadnji večer Festivala Ment praznih misli spustili v drobovje Ljubljanskega gradu, nas je v gledališki sobani lahko prevzel nastop dveh izmed treh, rouge-ah in Nitza. Nek tretji je bil enkrat član zasedbe, nedavno pa je bil tretji pravzaprav poslušalec, saj je od poslušanja premierne izvedbe v živo odnesel drugačno izkušnjo od tiste ob poslušanju albuma oziroma malo daljšega EP-ja It could be paradise. Iste skladbe v istem zaporedju so imele dva obraza, enega, ki se je pokazal vsem zgnetenim poslušalcem v grajskem podtalju, in enega, ki se poslušalcu – posamezniku – pokaže ob samostojnem intimnem poslušanju. Šele takrat je takšna glasba lahko zares ambientalna, v kontekstu nastopa pa se tepe z obstoječim ambientom prostora in vizualno zanimive predstave. Na kratko: če sedimo in opazujemo, težko zaplavamo in si predstavljamo.  

Spoj zadržane klubske elektronike z neposredno ekspresivnim klasičnim inštrumentom v smeri ambientalnega se največkrat predstavi kot nekakšen hibrid ali križanec. Hibridna glasba ima moč vase povleči poslušalce z obeh nasprotnih si polov, obenem pa ponuditi nekaj več. Dva izmed treh oziroma II/III sta že dolgo tega prerasla žanrske meje svojih glasbil, zato naj vas ime ne zavede. V njuni glasbi ni dvojnosti, ker že njuni samostojni projekti silijo navzkriž v glasbo nedoločnih vtisov in občutij. Urška Preis je pod psevdonimom rouge-ah iz harfe iztisnila kvintesenco, tako da je zavrgla dobršen del klasične melodičnosti in ritmičnosti zavoljo mističnih odmevajočih sintetičnih trzanj. Tine Vrabič oziroma Nitz pa je podobne vesoljske zvoke prav s plesnim ritmom in ščepcem melodije poskušal prizemljiti. Tako si je duet stopil naproti iz dvojnosti v enost in EP, ki ga je izdala založba AmbientSoup, to odraža.

Albumski prvenec abstraktne pustolovske elektroakustične muzike domače harfistke
 / 14. 10. 2018

It could be paradiseje klasičen le v enem smislu. Sestavljen je iz štirih dolgih stavkov, ki naj bi nam vtisnili sedimente vsega, zaradi česar to ni raj. Vsak član dueta se nasloni na svojo osebno motiviko in jasno je, da projekt II/III ni nedonošen, temveč se že več let razvija v behemota (lahko tudi z veliko začetnico, če vam črn maček kaj predstavlja) slovenske ambientalne scene. Njuno mojstrstvo se zrcali predvsem v spretni uporabi vzorcev in razločnosti posameznih zvokov, ti pa so venomer raznoliki, pa naj za to poskrbi izbor semplov ali pa spretna igrivost s strunami. Ozračje od prve skladbe naprej napenja zlovešče brenkanje, ki ga spremlja donenje, potem pa to počasi prerase melodijo in nalaganje vzorcev popelje še globje. Poslušalec se zato ne more zadržati, da ne bi napeto pričakoval, kdaj bo nekaj udarilo v kakršnikoli zvenski obliki, in mu s tem dovolilo, da si s seboj po poslušanju odnese košček sveta, ki ga dvojec oblikuje. V tretji skladbi z naslovom Mores se nam pričakovanje izpolni z vpeljavo močnega ritma, vajeti prevzame Nitz ali pa bolje: se z njih strga. Z ječečimi vokalnimi izrezki nato album pripelje h kraju, rouge-ah pa ga podpre z raztrganimi potegi, nabitimi z distorzijo, ki odmeva, dokler je končno nenadoma ne presekata.

V enem izmed živalskih vrtov se lahko sprehodimo skozi jastrebovo kletko. V ostudnosti temu ptiču ni para, pa ne zaradi njegovega videza ali zaudarjajočega poklica, temveč zaradi cikla brezkončnega čakanja in naslade. Ko dobi za drugega usodno priložnost – in res jo dobi redko – se mora nujno do zadnje trohice izživeti in nasititi. Če se z njim spogledamo iz oči v oči, tako na en meter, nas njegova podoba sočasno navdaja s strahospoštovanjem in spokojnostjo, s prvim, ker je tako krvoželjen, z drugim, ker je hkrati povsem nenevaren. Nepremično nas opazuje in edino, kar lahko začutimo, je, da čaka. Ob takšnem čakanju, ki nas spremlja tudi ob izstopu iz kletke, lahko zaman razgrinjamo sentimentalne občutke ali pa raje le občudujemo njegov ustroj, ki zrcali ves prostor okrog nas. Jastreb plešasto glavo počasi nadzorovano obrača z narejeno brezbrižnostjo in nas spominja, da nismo v raju.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness