rouge-ah: bare

rouge-ah: bare

Recenzija izdelka
14. 10. 2018 - 19:00

Kamizdat, 2018

 

Pisanje o in vrednotenje glasbe iz miljejev žanrsko eksperimentalnih, zvočno, ritmično in harmonično abstrahiranih praks takšnega in drugačnega preizkušanja proste igre je pregovorno precej zahtevna naloga in za to obstajajo konkretni, dobri razlogi. Pogosto ali celo najpogosteje gre namreč za zvočne izraze, ki nastavkov lastne metode, razumevanja ne razodevajo jasno in razločno, niti poznavalcu in prijatelju ne. Največkrat za zaveso t. i. neidiomatskega igranja, ad hoc nastavkov konkretne situacije ali podobnega. In pogosto se za takšno zaveso ne skriva nič drugega kot v najboljšem primeru intenzivna in predana instrumentalistična glasbena praksa, v najslabšem pa preprosto preizkušanje, radovednost, v določenem smislu – preprosta človeška proti-dejstvena igra.

Vsekakor temeljni razlog za to tiči že v družbenem procesu t. i. proste glasbe, kot se ta vrši na terenu. Radikalni teoretiki, življenjski skrajneži in podobni, ki takšno igro lahko tudi izredno pomenljivo igrajo in živijo, so in bodo vselej v manjšini, v veliko primerih stika s takšno glasbo pa gre preprosto za nekaj, kar svoj pomen zadobi na terenu, med glasbeniki, tam in takrat, ali za nekaj, kar je zelo izrazito še vedno v razvoju oziroma kontinuirani reformulaciji, vendar v temelju ne preseže dejstva preizkušanja instrumentalnih nastavkov.

Dogajanje na Sonici med ponedeljom in četrtkom
 / 1. 10. 2017

Takšen je bil tudi naš pretekli stik z Ružo na odru, denimo v okviru lanske izvedbe festivala Sonica. Vendar današnja plošča nikakor ni zgolj preslikava ružinega preizkušanja meja metode v diskografski, albumski obliki. Bare je zelo jasna in razločna razgrnitev izvajalskih principov, idej, oblikovanih v konceptualizirane zvočne kose in miniature.

Tisto, kar gre najmočneje ceniti ob plošči bare, je dejansko njena odkritost, kot odkritost napram zakritosti (kože), na katero naslov albuma morda namiguje, ali celo v smislu kvantitativne oznake. Odkritost, ki jo najbolj cenim sam avtor besedila, gotovo v glavnem tiči v jasnosti idej in nalog, ki si jih rouge-ah z vsakim posamičnim kosom zastavi in jih tudi realizira, rezultat takšne odkritosti pa je razčlenjena, notranje raznolika in dinamična plošča, ki v najboljši možni meri udejanji potenciale vsake posamezne izvajalske tehnike, ter, kar je zelo očitno, praktično vsakega posameznega reza zvoka, ki vskoči v miks te (tudi elegantno post producirane) elektroakustične plošče.

Drugo, tisto, kar je s to ploščo odkrito, vendar je v tem tudi ponovno skrito, pa je osebna nota plošče, ki jo avtorica seveda najjasneje vtisne v naslove skladb. Nekaj kosov tu je sicer označenih s povsem procesualnimi ali metodo prikazujočimi naslovi, ostali naslovi pa razkrivajo določeno vpleteno čustvovanje, negativne afekte, racionaliziran upor in tudi jasne kritične instinkte. Zaporedje dveh skladb aching in coping je denimo v tem smislu izrazito pomenljivo, in prav tako ni kar tako naslov zaključne skladbe won't work for free anymore. Stiske in težave v življenju so pogosto vir ustvarjalnega nagona, kritična refleksija in delo pa dva možna smiselna izhoda. Že hitro s ploščo bare postane jasno, da je vanjo vloženo veliko, da gre za dokument intenzivne izkušnje in napora, ter da se avtorica z njo sooča tako z osebnimi kot tudi javnimi platmi življenja v svetu, tudi kot kulturnica in glasbenica v Ljubljani in na odrih.

Konkretno v smislu zvočnih značilnosti plošče se vsekakor ponuja zmerna in jasno razdelana vstavljenost ružinega harfizma v siceršnji elektroakustičen narativ, prežet s terenskimi posnetki, dromljajočimi zveni in igro efektov. Rouge-ah - šolana harfistka s širokimi izkušnjami raznolikih umetniških študijev v tujini - tu v jasno motiviranem in življenjsko afektiranem pogonu razstavi številna znanja oziroma jih ne le razstavi, temveč tudi skrbno uredi v diskretne enote, te pa kljub diskretnosti, jasni motiviki, oblikujejo fluidno, pomensko distribuirano celoto. Že omenjeni zaključni kos won't work for free anymore zveni z zanimivo rabo distorzij, ki nikakor ne zgolj brenčijo nad inštrumentom, temveč na njih kos visi, brez njih ga ni. Prav tako so osmišljeni tudi vsi, v uvodu procesirani terenski posnetki.

Ob zaključku tokratne recenzije smo samo zadovoljni, zadovoljni s tem, kar nam Ruža tu da ...

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.