Nuclear Blast, 2018

Nič novega ni v tem, kako bendi razpadejo ali se razdelijo in del nekdanjega benda prevzame novo ime, drugi del pa ohrani starega. V primeru Abbatha, Demonaza in Horgha iz benda Immortal je bila izjema seveda ta, da je šlo za enega najbolj znanih black metal bendov, ki je leta 2009 posnel povratniški album All Shall Fall, še pred tem pa ustvaril legendarno zapuščino kultnih albumov žanra. In nato zaradi različnih okoliščin razpadel na precej grd način. Abbath je nadaljeval svojo pot in posnel po mnenju mnogih odličen istoimenski prvenec, medtem ko se je šum okrog Horgha in Demonaza počasi polegel, in ob vse bolj aktivnem Abbathu se je zdelo, da sta preostala člana Immortal izginila na smetišče zgodovine.

A Horgh in Demonaz sta počasi obnovila moč imena Immortal. Hudiča, ne imenuješ se Nesmrtni zaman. Bojda je bil material, ki ga je Abbath objavil na prvencu leta 2016, prav tisti Immortal material, ki bi moral tvoriti novo ploščo, tako da si lahko le mislimo, koliko dela sta imela Horgh in Demonaz. Potem je bilo tu seveda treba nasploh pomisliti na Abbatha, kot metalsko ikono, obraz Immortal. Kdo za vraga bo nadomestil Abbatha? Ali so Immortal brez Abbatha sploh še Immortal? Naravni metalski skepticizem je seveda narekoval misel, da benda Immortal ni več in da je tako brez Abbatha najbolje. A prav album Northern Chaos Gods je dokaz, da smo vsi, ki smo tako mislili, mislili narobe.

Demonaz je že od samega začetka Immortalov pred slabimi tridesetimi leti vodilni tekstopisec zasedbe, do konca devetdesetih pa je v bendu tudi brez težav igral kitaro, tako v živo kot v studiu. Nato ga je zjebal bojda kar brutalni tendonitis, ki pa naj bi ga pred nekaj leti z operacijo dokončno odpravili ali pa vsaj zelo omilili. Divjaški bobnar Horgh itak obvlada svoj posel, kadar ni zaposlen s Hypocrisy. Kaj smo s tem hoteli povedati? Da Abbath kljub ikoničnemu statusu ni bil edini povod za to, da so Immortal postali tako velecenjeno in spoštovano ime. Tudi igranje basa danes ni nek problem – v Immortal je bil bas vedno spremljevalni inštrument, v studiu ga je preprosto prevzel in posnel Peter Tägtgren (Hypocrisy, Pain). Izziv je bil seveda predvsem vokal. Čeprav se površnemu poslušalcu zdi, da je znotraj klasičnega norveškega black metala vokal predvsem sinonim za živalsko visokotonsko zveneče kričanje, je z Immortal drugače, saj je bil Abbathov vokal vsaj v primerjavi z bendi Bathory, Emperor ali Marduk precej jasnejši in temnejše obarvan. A na srečo trenutnih Immortal se je izkazalo, da vseeno ni bil tako unikaten in distinktiven.

Ko sta Immortal z založbo Nuclear Blast maja letos lansirala prvi single, in to kar naslovnega Northern Chaos Gods, smo slišali, da je Demonazov glas pravzaprav podoben tistemu, kar smo z Immortal poznali iz preteklosti. Ni enak kot Abbathov – tak glas bi morda lahko oponašal samo Dagon iz Inquisition. Demonazov glas je malce svetlejši, vsekakor pa bolj surov. Bolj Legion kot Mortuus, če ponudimo aktualno primerjavo z Marduk. Takšen Demonazov vokal vsekakor popolnoma paše v svet Immortal. Popolnoma naraven je namreč v kombinaciji s Horghovim nepredvidljivim bobnanjem ter klasičnimi Immortal riffi in besedili, ki jih kuje ledena roka v Blashyrkhu, izmišljenem kraju, ki si ga je za besedilni svet Immortal izmislil prav Demonaz.

Torej – nahajamo se v letu 2018 in julija letos je, po devetih letih čakanja, izšel novi album zasedbe Immortal, naslovljen Northern Chaos Gods. Album, ki vam bo že po prvem poslušanju sedel v dušo in po katerega poslušanju boste lahko zaključili le s sklepom, da je metalski svet res postal boljši plac, odkar imamo entiteti Abbatha in Immortal vsako zase. Ker obe izdajata res dober material. Northern Chaos Gods bo sedel vsem tistim, ki pogrešate prvinsko surovost albuma Battles In The North, in tistim, ki ne morete mimo hladne epskosti albumov At The Heart Of Winter ali Sons Of Northern Darkness, z malce jasnejšim pridihom Damned In Black, vsaj kar se surovega, a vseeno precej jasnega zvoka tiče. V večini primerov plošča stavi na hitrost in jasno je, da gre za najhitrejši Immortal material do danes. To je Battles In The North na ne-vemo-katero-potenco, kar se hitrosti tiče, Horghovi prijemi pa na trenutke izpadejo tako nepredvidljivi in kaotični, da človek izusti samo wow!, hkrati pa je v smislu bobnarske dinamike plošča predvsem nadgradnja albuma Sons Of Northern Darkness.

A bistvo izraza Immortal ostaja hladna atmosfera, ki jo tokrat gradi predvsem dominantna kitara. Riffi so naravnost odlični in totalno nalezljivi, naj gre za hiter komad, kot je otvoritveni, ali za epsko dolgo in počasnejšo skladbo Mighty Ravendark, s katero zaključijo ploščo. Strukture pesmi so dinamične, album je vseskozi zanimiv, pesmi pa nalezljive. Z besedili smo spet na hladnem, temačnem severu in v njih je pogosto čutiti poklon bendovim lastnim preteklim stvaritvam. Res dobro izpadeta komada Grim and Dark in Called To Ice, vse skupaj pa deluje kot nadgradnja do danes slišanega, ne le kot nostalgični trip. Northern Chaos Gods je popoln uspeh, in če si drznemo ukrasti zaključno misel iz zapisa v publikaciji Metal Hammer, gre za grim FUCK YOU! vsem tistim, ki so mogočno ime Immortal kar tako odpisali.