Infinity Knives in Brian Ennals: King Cobra

Recenzija izdelka
25. 8. 2022 - 19.00

Phantom Limb, 2022

 

Lirična ležernost, uokvirjena z načrtno nizko kvaliteto zvoka, v kontrastu z eksplozivnimi sintetizatorji in politično nabitimi verzi zgolj površinsko opiše album King Cobra. Že tretji produkt plodnega sodelovanja med Brianom Ennalsom in producentom Infinity Knives oziroma Tariqom Ravelomanano tokrat šteje polnih sedemnajst komadov, izšel pa je pri brightonski založbi Phantom Limb.

Začnimo pri dejstvu, da se album odpre z bolj umirjeno lo-fi kompozicijo 'Neath The Willow's Leaves, ki domnevno začrta zvočno smer albuma in ga uvrsti v sodoben eksperimentalen hiphop milje. Vendar pa kmalu zaključimo, da so taki komadi na plošči King Cobra prej izjema kot vodilo. Še več kot to, zdi se, da je skladba 'Neath The Willow's Leaves nekakšna uvertura, ki jo nasledi kontrasten komad Coke Jaw. Slednjega lahko z verzom »it's a new day, you better stop living in the past« in močno zgoščenimi sintetizatorji na beatu razumemo kot dejanski začetek albuma.

Ennals s svojim tekstom vzpostavi odnos med obema komadoma v obliki sklicevanja na položaj temnopoltih v Združenih državah v preteklosti in danes, Infinity Knives pa razlikovanje ponazori s samimi beati. Ta začeten moment daje plati nedvomno močen zagon, ki pa se žal hitro porazgubi. Pri tem lahko izpostavimo, da je glasba s plošče King Cobra v primerjavi s prvim sodelovanjem dveh glasbenikov na plošči Dear Sudan veliko bolj osredotočena in koherentna. S tem mislimo predvsem na to, da zvok ostaja znotraj določenih okvirov podobnosti, kljub temu da gre za relativno pustolovsko hiphop glasbo, v kateri so premikanje in prelivanje navideznih žanrskih meja in raziskovanje različnih možnosti izraza v splošnem ena vodilnih vrednot. 

Če se s tem v mislih ozremo na album še enkrat, opazimo, da je za to, kar naj bi bil – torej inovativen, eksperimentalen in kreativen izdelek – precej monoton. Ennalsov flow in podajanje vsebine sta na večini komadov precej enoznačna, kar se pri takšni količini komadov opazi in postane moteče. Pojavi se vprašanje, čemu potreba po takšnem številu komadov, še posebej ker pričakujemo, da glasbenik kot poet in emsi stoji za svojimi besedami. Zdi se, da za ploščo King Cobra ni bilo nikakršnega izbora na podlagi kvalitete, temveč da sta ustvarjalca tokrat zavestno dala prednost kvantiteti. Z drugimi besedami, zdi se, da ima Ennals toliko za povedati, da se izgubi pomen tega, kar nam sporoča. 

To pa nas pripelje do naslednje točke, in sicer tekstov. Ti so politično ozaveščeni, a ob podrobnejšem poslušanju dobimo občutek, da Ennals ne verjame povsem v to, kar pridiga. Ali pa da morda vsaj v praksi tega ne živi. Pri tem namreč zmoti predvsem precej formulaično prelivanje izkušenj v liriko. Seveda je to mogoče zgolj vprašanje elokventnosti ustvarjalca, ki bi morala biti na precej višjem nivoju glede na kritiško navdušenje, ki ga je plata požela širom spleta. 

Plošča King Cobra torej ne predstavlja nikakršnega presežka v inovativnosti z vidika lirike ali ustvarjanja beatov, tako znotraj kot izven okvirov bolj eksperimentalne oziroma abstraktnejše hiphop scene. K temam sistemskega rasizma, diskriminacije in neenakosti glasbenika pristopata precej hladno in z nekoliko prežvečenim odnosom besnečega kritika s politične scene, obenem pa ne ponudita nikakršnih alternativ ali grajenja drugačne skupnosti. Album je nedvomno vreden vsaj enega poslušanja, a bo v orbiti znotraj scene ostal zgolj satelit.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.