Sonic Transmissions Records, 2024

Ingebrigt Håker Flaten – kontrabas, električen bas, kompozicija 
Mette Rasmussen – altovski saksofon
Karl Hjalmar Nyberg – tenorski, sopranski saksofon 
Erik Kimestad Pedersen – trobenta 
Oscar Grönberg – klavir 
Jonathan F. Horne – električna kitara 
Olaf Moses Olsen – bobni

gosta: 
Oddrun Lilja Jonsdottir – električna kitara
Joakim Rainer Petersen – sintetizator

Posneto februarja 2024 v studiu Juke Joint, Notodden, Norveška.

Kaj znemirljivega, kaj svežega nam po nebrzdanih založniških podvigih, po vseh intrigantnih koncertnih in festivalskih špilih v zadnjih desetletjih sploh lahko še ponudi nordijsko oziroma skandinavsko glasbeno prizorišče? Kako se smukati po svetovih novega jazza, kakšne kompozicijske postopke dodati danes, da bo zadoščeno zahtevnemu, mestoma celo razvajenemu poslušalstvu, v zmerom nova pričakovanja naperjeni kritiški osti? Rokerski, nojzerski, električni in elektrofonski pridodatki so zagotovo ena izmed vabljivih opcij. Predvsem pa se kaže tudi med poslušanjem gradiva sprostiti, umiriti in nikakor ne terjati preveč. Nekdanja in sprotna zgodovina jazzovskih godb sta pač muhasto, zdaj zložno zdaj spet vihravo podjetje, pri katerem sta zahteva (ta pač brez množičnega povpraševanja) in ponudba (ta kar izdatna, predvsem pa izrazita) v napetem dialektičnem razmerju. Načinov podajanja, koketiranja s preteklostjo in konceptualnih izmislekov je zagotovo na voljo še precej; polje je razprto in seže v neznano; eklekticizem je dobrodošel; presenečenja prav tako.

Pričujoči album ni nikakršno presenečenje, obenem pa to vsekakor tudi je. Pred nami je namreč izjemno delo. V zasedbi (Exit) Knarr gre najbrž za najizrazitejšo avtorsko pretenzijo, kar jih je kdaj podal basist in skladatelj Ingebrigt Håker Flaten, tudi pri nas (vsaj po svojem lastnem sekstetu, po garaškem in predanem igranju v zasedbah The Thing, Atomic, Free Fall, The Young Mothers in tako dalje) dovolj poznan in zaželen gost. Ingebrigt Håker Flaten je pri svojih 53 letih starosti dodobra prekaljen špilavec v najboljših izvajalskih letih. Bando Knarr smo — zasedbeno nekoliko drugačno kot je zdaj — pred dvema letoma in pol lahko slišali tudi v klubu Cankarjevega doma. Leta 2021 so Knarr, ki so se zbrali po naročilu norveškega festivala Vossa Jazz tam med Bergenom in Oslom, tudi izdali svoj istoimenski prvenec. Tedaj se je Håker Flaten spričo znanih globalnih dogodkov že preselil iz Austina v Teksasu, kjer je imel precej časa svojo ustvarjalno bazo. Vrnil se je na Norveško in zdaj ima domicil v Trondheimu, kjer je prebil tudi svoja študijska oziroma formativna leta. Prvi Knarr je skladatelj in vodja zasedbe poslal na pot po svojih ključnih krajih, med katerimi ima svoje posebno mesto, kajpak, tudi Chicago. Toponimika glasbenega subjekta pa se tokrat prestavi na drugo in drugačno, še izraziteje osebno raven.

In kaj je pravzaprav Knarr? Gre za zdržljivo trgovsko vikinško ladjo, zgrajeno in narejeno za dolge plovbe in številna neurja, ki se utegnejo pri tem naplesti. S posadko, ki je številčno skromnejša in okretnejša od drugih, da je le prostor za dovolj tovora, tudi Håker Flaten v kombinaciji mirnega in strumnega muzičnega ravnanja nadomesti cel jazzovski big band. Eklektika, kakršna ni tuja, vzemimo, antropološki vedi, pride prav tudi njemu, saj s Knarrom navsezadnje in očitno tudi prevaža svojevrstno antropologijo, tako da se mestoma nonšalantno prepusti psihedeličnemu rocku (pri čemer mu je v oporo zelo poseben kitarist Jonathan F. Horne iz Teksasa), zgodovinski glasbeni avantgardi, zelo izrazito pa tudi svetovnim godbam. Slednje nas premamijo že na samem začetku albuma, ki je slogovno precej blizu najmlajši norveški sceni, kot jo poznamo, denimo, iz pretenzij kakšnega Marthe Lea Banda ali iz načinov igre še nekolikanj večje zasedbe Andreas Røysum Ensemble. In kakor torej Håker Flaten na svojo ladjo povabi mlajše, tako se pokloni in vzame s seboj še malo mlajše. Mlado pa je bilo tudi življenje vrle ameriške trobentarke Jaimie Branch; predlani se je končalo pri komaj 39 letih ... In njej je posvečena tale plošča. Breezy so jo klicali najbližji, kar lahko beremo in razumemo v vseh razsežnostih izraza, ki nas spet popelje tako na vikinški knarr kakor k sami njeni osebi: prijeten in ugoden, a dovolj močan veter, neformalna, hitropotezna, radost in svežina obenem. Prvi štikl je naslovljen »Dylar«. Nemara je to tista substanca, ki jo v strahu pred smrtjo jemlje protagonistka Babette iz romana Beli šum Dona DeLilla s srede osemdesetih let, njeno uživanje pa ta strah le še poglobi. Jaimie Branch je umrla ponevedoma, so pravila poročila, zaradi predoziranja. Ko se Håker Flaten in banda zdaj subtilno zdaj kričeče spuščajo v zgodovino jazza, seveda ne gre pozabiti tudi na obdobja, ko je bila ta muzika usodno povezana z drogami. Pa vendar se ta zgodovina, ki je v isti sapi tudi zgodovina tridesetletnega glasbenega udejstvovanja Jaimie Branch, pred nami razodene kot glasna, svetla, optimizma polna zadeva. Ni časa in ni smisla za objokovanje, za resentiment, zgolj za spomin na izjemno osebnost in na silne trobente, na tiste jedke glasove Amerike, ki so premnoge obmolknile toliko prezgodaj in ki so bile (prav kakor v tem primeru Håker Flaten) zmožne jazzovske godbe prepoznati še kje: pri Breezy je bilo to nedvomno svojsko dojemanje, pojmovanje in podajanje hip hopa.

Konceptualno se album, nadalje, ujame z vsebino, kot si jo je zamislil Håker Flaten in ki naj ustreza življenju in delu Jaimie »Breezy« Branch. Zato kar takoj sledi »Free The Jazz«, zatem pa »Hilma«, ki si naslov najbrž vzame od Hilme af Klint, švedske revolucionarne umetnice in pionirske feministke. »Ability« in »Breezy« dopolnita kratko, a plodno trobentarkino življenje. Tudi sam album je kratek, nekaj več kot 33 minut meri, po katerih si želimo še, kar je, seveda, odlika zase, takoj pa nas opomni vsaj še na Jezusovo starost pred križanjem oziroma vstajenjem in na gramofonske vrtljaje, ki jih odmeri 33 celih ena tretjina na minuto. Zavzetost, s katero se gradiva poloti sedmerica z gostjo in gostom, je precej osupljiva. Rezultat daje veselje do življenja, radost do človeškega pulziranja, kar je značilnost vsake dobre svobodnjaške jazzovske godbe. Erik Kimestad Pedersen je s svojo trobento izboren, težko pa rečemo, da ima glavno vlogo, kajti s kolektivno ambicijo Breezy med glasbeno plovbo podpre prav celoten (Exit) Knarr. Krepčilen dih podata pihalka in pihalec, pri čemer se krasno umestita v razkošno pulziranje in pogumne sodelavske odmike in odvode, ki se mestoma povsem razigrajo, razkričijo, družno pa znajo tudi skupnostno, se pravi razprtemu ušesu blizko pokontemplirati in z vso nežnostjo namigniti, kam in kako naprej.

01 Dylar (7' 42'')

02 Free The Jazz (5' 36'')

03 Hilma (6' 52'')

04 Ability (4' 41'')

05 Breezy (8' 22'')